Čagankini zgornji deli so že skoraj v celoti 3D poskenirani. A ker skoraj še nikoli ni zajca ujel, je Grdin zastokal, da bi to morali spremeniti. Da skočiva še pred kosilom v Netopirjevo dvorano in sva skoraj do kosila doma. Pa še kondiciranje lahko vpiševa, da ne bova samo za računalnikom sedela. Toliko sem se že naučil, da povsem naiven nisem več in sem predragi mi soprogi povedal, da me na kosilo ne bo, pa še dobro da sem ji, ker sva se v luknjo spustila šele okrog pol dveh popoldne. Poljanska gora je namreč še vsa zasnežena in ne gre hitro, kot bi bila pomlad. Saj če bi šla zadnji del poti peš, kakor sva nameravala, bi se v jamo zagotovo že prej spustila, a ker sva oba pristaša boljše se je dolgo slabo vozit kakor malo peš hodit, to pač vzame svoj čas. Do bivaka sva se pa pripeljala, to pa! Je prijatelj videl, kako sem zastavil, ko sem kofe pristavil, zato je, pravi jamar, še v vrtačo skočil pogledat, če bo kje drugi dihalnik jame pri bivaku našel. On je iskal, jaz sem kofetkal in ko je še kar iskal, sem se pa spravil cisterno za vodo očistiti. Je kmalu tudi prijatelj priskočil na pomoč, po kakšni uri sva se pa v jamo spustila povsem premočena od pasu navzdol. Ura je pa pol dveh kazala, ko imajo pošteni ljudje kosilo že v želodcih, rit pa na kavču pred televizijo!
Dol grede se je spomnil, da tudi tretjega in četrtega brezna ni povsem poskeniral, da v načrtu nima jezer, sva torej poskenirala še to, pa kar hitro nama je šlo. No, prijetelju je šlo, jaz sem bolj kadil in rit hladil. Potem sva pa v Netopirjevo dvorano skočila, v kateri sem bil nazadnje že pred leti in sem že malo pozabil. In je bilo najhuje, ko sem se še skoraj povsem čist poskušal ne še dodatno umazati. A bolj sva se rinila v ozke prehode, več blata je bilo in na koncu sem se pač morav vdati. Usrana do amena sva se po kakšnih treh urah končno prebila do Blejskega jezera, ki je bilo povsem polno vode in ko sva še tisto skenirala, sva se pa do konca zmočila. Kruleč želodec me ni toliko preganjal kakor so me vabili čiki v prasici kakšnih 20 metrov više, a da sem tistih 20 m premagal, sem moral kar nekaj potu preliti. Je šlo pa vsaj čez ožine hitreje kot prijatelju, ki ne kadi več. Sem skoraj celega počikal, dokler ni tudi on prisvinjal do mene … Med plezanjem ven sem bil kar nekako zadovoljen, “stari” del Čaganke je končno 3D poskeniran, sem si mislil. Dokler Grdin više nad mano ni med sopenjem zastokal, da naju še Klepec čaka. In sem kar zastokal. Tam je šele blata, saj v tisti del nismo zelo veliko hodili …
Ven sva pokukala po sedmi zvečer, se vidi, da so dnevi že daljši, še ni bilo povsem temno. Sva v bivaku še nadevane paprike iz konzerve čvaknila, da je kava bolj prijala, v najboljši bistriški gostilni pa še en švoh špricarček. Ob kavi, kakopak. In sem gospodarico verjetno malce preveč hecal, da me je zbodla tam, kjer najbolj boli. Da naj kar ropotam, da mojega bloga itak ne bere več, da sem povsem nezanimiv ratal! In me je res zbodlo, mi je kar malo žal postalo, da iz Netopirjeve dvorane nisem steklenice z vinom vzel, ki jo je pred leti Tico skril. Se je samo skrivnostno hihital, da bodo čez desetletja jamarji presenečeni, ko bodo šnjofali po jami, bošček ni računal name in na Grdina, ki sva pri skeniranju komplet jamo pretaknila! Pa steklenice nisem vzel, se je vino zagotovo že skisalo, ampak bi ga vseeno zagotovo spil, če bi ga imel pri sebi. Pokvarjeno gor ali dol. Ni to kar tako, če ti tretjina bralcev prizna, da te ne bere več …
