V soboto zjutraj smo imeli v podorni jami pri Čaganki Proteus, torej tečaj za jamarske reševalce pripravnike JRS, v nedeljo zjutraj pa v Čaganki tečaj za jamarje pripravnike Jamarskega kluba Novo mesto. Ja, vem, moralo bi biti ravno obratno, jamarski reševalci v Čaganko, jamarski tečajniki pa na steno, ampak, če sem iskren, med tečajniki bistvene razlike pravzaprav ni. Ja, v zahtevnosti znanja pač, ampak oboji se učijo novih veščin in oboji še niso povsem stoodstotni. Na srečo smo imeli v soboto kljub napovedi zelo lepo vreme in je bilo užitek delati in ponavljati (razen za reševalca Bojana, ki je privezan v nosilih ves čas nekaj bogal in nergal, dokler ga iz nosil nismo spustili, potem se je pomiril), smo končali okoli sedmih zvečer, ob osmih smo se pa že z Jasninim golažem gostili, v nedeljo, ko bi moral dež že ponehovati, se je pa uscalo. In nam ni ostalo drugega, kakor da jamarske tečajnike odpeljemo v Čaganko, kjer vsaj padalo ni. Smo jih odpeljali v Netopirjevo dvorano, da so lahko poskusili malce bolj kompliciran poligon in nato še v ožine (ki pa zanje niso bile ožine, saj so vsi bolj drobčkani!) in ker so ven prikopali nasmejanih obrazov, so se lahko spustili še v sedemdesetmetrco. Kar je za nove in še neizkušene jamarje kar dosežek, verjemite!
So tudi ven prikopali nasmejani, le malce bolj blatni in zmahani, menda komaj čakajo prvomajskega tabora, ko bo tudi klubsko preverjanje znanja! In bodo šli lahko na 200 metrov, če bodo izpit naredili …
Domov grede smo se seveda zaustavili na obvezni kavici v najboljši bistriški gostilni, kjer smo izvedeli, da so tamkajšnji lovci končno uplenili medveda. Ki smo ga lovili tako Tico, kakor Jereb, Grdin in jaz. Sem se hotel fotografirati z njim, a so ga že odpeljali v salame. Samo upam, da naslednji teden, ko bomo imeli tabor tam gor, ne bo vsa medvedja žlahta na sedmino prišla …
Talepe ostre fotke so Bernardove …
