Ker sem ravno sam doma, saj so vsi pametni družinski člani na morju, sem skočil do Čaganke, nekaj okoli bivaka jamarskega pobrkljati. No, nameraval sem, ampak ker je ravno tisti čas v letu, ko se pametni pripravljajo na zimo s cepanjem drv in ker je imela Lenka svojega traktorčka s cepilko že parkiranega ob drvarnici, ob njem pa ogromno panjev, ki so čakali, da se nasekajo, sem zabremzal. Okej, itak bi zabremzal zaradi kofeta in čveka, tako sem pa samo še bolj temeljito. Po krajšem fehtanju je prijateljica dovolila, da se dela lotim. Dela za prave možake, kakopak. Cepanja drv. Sem zakurblal traktorčka, pljunil v roke in cepal in cepal, sonce je pa sijalo in sijalo, da sem puščal iz vseh lukenj in luknjic, a kaj bi to. Sem si rekel, da potrebujem zalogo toplote, da bom lažje po jamah pohajkoval, ko pač bom spet, a ko se mi je pri delu pridružila še Lenka, je pa hudič šalo vzel. Se ji je čudno zdelo, zakaj tista hidravlična sekira tako počasi in stežka v les rine, potem se je pa spomnila in traktorčku gas navila. Potem je pa sekirica res zapela, Lenka je podajala, jaz sem še bolj puščal iz vseh lukenj in luknjic, ker sonce je sijalo in pržilo, kup nacepljenih drv se je pa veselo večal. Ma, vam povem, prav prijetno je tu in tam malce fizično podelati! Celo čik pavze si nobene nisem privoščil, prvič sem obstal šele, ko je Lenka trojni kofe prinesla! Sem sedel k njej v senco, žulil kofe s čikom, medtem je pa frizer prišel. Frizer, ki pride tudi na dom, je pojasnila Lenka. Mene ni obiskal, ker kaj dosti striči ne bi imel, se je oglasil zaradi Lenkinih volnenih punc. Se je kar v hlev zapodil in dela lotil, jaz sem pa tam v skladovnici drv pobrskal za svojim telefonom, do konca požrl trojni kofe in se potem v hlev podal, da vidim, kako se volnene bejbe šišajo. Ter pri tem naredim še kakšno fotko, kakopak. Sem malo le opazoval, potem pa vzel telefon, ga odklenil, da fotoaparat odprem, potem me je pa veliko število obvestil zbegalo za hip. Milijon neodgovorjenih klicev in še več kratkih sporočil! Preden sem povsem dojel, kaj se sploh dogaja, je pa telefon zazvonil, na ekranu se je pa prikazal Klemijev obraz. Sem se oglasil, kakopak, ves zmeden. Ka se je za ena pizdarija zgodila, je bil prijatelj kratek. Ma nič, ovce šišamo in drva cepamo, sem bil kar iskren in malce tudi verjetno duhovit, a ko je Klemi povedal, da je bila jamarska reševalna aktivirana, da je v Kočevju nekdo v jamo padel, me je duhovitost kar malo zapustila. Sem rekel, da imam milijon neodgovorjenih klicev, da bom prekinil z njim in preveril. Sem prekinil, potem pa kar nekaj dolgih trenutkov stal tam v hlevu ko en pepček! Potem pa seveda klicaril in klicaril, a so bili kakopak vsi telefoni zasedeni, šele zlati Marko Z. se je oglasil. Ter povedal, da je nek moški ali skočil ali padel v kakšnih 30 m globoko brezno in da sta dva centra že na lokaciji. Na srečo ni vprašal, kaj pa jaz počnem, usposobljen reševalec, da nisem na intervenciji, pa Tanja tudi ne, ko me je poklicala nazaj. Le na hitro sva preračunala, da se mi ne splača hoditi k njim, ker bodo že končali, preden bom odšel domov po opremo in se jim pridružil. Sem jim lahko le srečno zaželel, pomiril Klemija, da ni nihče od naših jamarjev poškodovan, potem sem si pa v najboljši bistriški gostilni še eno kavo privoščil, preden sem domov odpeketal. Pa da naj bom čim več doma, mi je naročila Lenka, ker ko sem doma in pripravljen, je vse v redu, le ko kam nos odnesem, se kaj zgodi …
Je ne bom povsem ubogal, bom pa v naslednjih dneh zagotovo ko en bumbar spet v telefon ves čas buljil …
