Danes sva se s Klemijem k bivaku odpravila, že zelo zgodaj. Je bil Klemi prepričan, da sem mu tako zgodaj sporočilo poslal, da sem buden zato, da sem se malo považil, potem pa nazaj zaspal. Pa nisem, sem bil še na JRS času z vaje v Pološki. In ker me tudi gleženj še boli, je moral na drevo plezati Klemi, kar mu ni najbolj dišalo, a se je žrtvoval. Sva namreč obesila sončni panel. Takšen bolj poceni in švoh, a za jamarske potrebe povsem zadosten. Potrebujemo nekaj luči, ker v jami vso potrošimo in potrebujemo nekaj soka za telefone, ker v jami poslušamo glasbo in baterije izpraznimo … In to je to! A zakaj poudarjam, da je sončna celica švoh in poceni? Da ne bi komu prišlo na misel, da bi jo ukradel. Bo imel več potnih stroškov, kakor je vse skupaj vredno, če dela in matra sploh ne omenjam, saj sva ga obesila dokaj visoko. Je Klemi pred kratkim bral, da je neka zvezdnica na FB objavila, koliko nakita ima in v katerem hotelu spi in so ji ga ukradli. Pa ima škode za več ko 2 milijona evrčkov, če sem prav razumel! Zato mi je zabičal, da novice o elektrifikaciji ne smem dati na svoj blog, da ne bi kdo dobil kakšne ideje … A ker me pozna, je potem še dodal, da če pa bom pisal o tem in zadevo ukradejo, bom stroške za novo celico kril sam. In sem bil v dilemi, priznam. Težko držim jezik za zobmi, še težje bi kupil novo celico, če bi vedel, da jo je nekdo ukradel, potem ko je o tem bral na mojem blogu. A po tehtnem premisleku sem se odločil za tveganje. Ker to konec koncev vseeno ni nakit za 2 milijona evrov, ker sva se namatrala, da sva zadevo obesila, ker mojega bloga zagotovo ne bere toliko ljudi, kolikor jih na FB spremlja tisto zvezdnico, pa ker je to, da smo novomeški jamarji pri Čaganki končno vstopili v dobo elektrike, kljub vsemu novica, na katero sem vsaj malo ponosen.
In moram, res moram, dodati še stavek ali dva. Žico sva nameravala vtakniti v plastično cevko, da bi jo zaščitila pred vremenskimi vplivi, a sva nekako kupila premajhno, ker se je nekomu od naju zdela bolj seksi. In sva največ časa porabila za to, da sva našla način, kako poriniti tisto debelo frdamano rdečo žico v tisto pretanko frdamano črno cevko. Sva ga našla – 11 metrsko cev sva narezala na 20 cm koščke, v katere sva žico pa lahko porinila dovolj globoko in potem tiste koščke povezala z lepilnim trakom. Saj od daleč vseeno dobro zgleda, res. Pa jug sva tudi našla s pomočjo kompasa na telefonu, ampak celica potem, ko je bila namontirana, ni bila obrnjena prav proti jugu, kakor bi morala biti, a sva naknadno ugotovila, da je tako še boljše, ker proti jugu so najbolj gosta drevesa in bi zagotovo soncu preprečevala svetiti na naš novi panel! Pa še kaj bi se lahko našlo, zagotovo, a je bilo veselje ob prvih pridelanih watih (al kar koli zdaj tam pač pridelujemo!) preveliko, da bi naju malenkosti motile. Elektriko torej zdaj imamo, zdaj bomo šli lahko spet kaj v Čaganko …
