Home > BlogXtreme > Žičnice

Žičnice

5. novembra 2016

Danes sem se že navsezgodaj, pravzaprav še pred sončnim vzhodom, odpeljal proti Krvavcu. Ne na smučanje, kakopak, jamarska reševalna je imela vaje reševanja na žičnici ujetih smučarjev. Za celo Slovenijo je bil za danes napovedan oranžen alarm, da bo padalo ko iz škafa, ampak naših šefov to itak ni motilo! Saj menda nismo tam neki softiči, ki bi zaradi malo vodice kar vajo odpovedali, kaj pa, ko bo šlo zares, a takrat bomo pa sonce naročili?! Tako nekako razmišljajo, a me dež pravzaprav ni skrbel, saj ko se je na avtocesti nekaj pred sedmo zjutraj pokazalo sonce, se je napravil prav kičast dan. In lahko bi užival v njem, saj sem vedel, da ne bo trajalo, a kaj, ko sem imel druge probleme. Namreč, ura na armaturni plošči je kazala še poletni čas in vsakič, ko sem pogledal nanjo, sem se zgrozil, koliko zamujam in sem se že kmalu po prihodu na avtocesto lotil zadevo prestaviti na zimski čas. Torej uro nazaj. Lahka naloga za jamarskega reševalca, boste morda pomislili, a se boste seveda motili! Ker ko sem tisto palčko porinil proti armaturi in jo malce obrnil, se nekaj časa ni zgodilo nič, potem je pa ura popizdila in v trenutku za kar nekaj ur pohitela naprej. In nikakor nisem uspel ujeti sedmice, še manj minut! Po celi cesti me je bilo dovolj, a ko sem čez hrib zapeljal proti Grosupljemu, v meglo, ki bi jo lahko z nožem rezal in dež, je bilo že prepozno. Mislim, ura še vedno ni kazala prav, od sončnega dneva pa tudi ni več nič ostalo.
Sem pobral Ticota in ko sva se na prvem Petrolu zalagala s kofeti, sendviči, vodami in čokoladkami, sem na hitro končno še tisto frdamano uro urihtal, potem sva pa pohitela proti Krvavcu, da sva ujela gorenjsko kolonico. Ne veste, kaj je gorenjska kolonica? Malo pred vrhom Krvavca je zapornica in ko so se zbrali vsi reševalski kombiji, smo tesno drug za drugim zapeljali na drugo stran, ko se je ta enkrat dvignila, da smo samo en kovanec v režo vrgli. Pa saj je logično, slovenska jamarska reševalna služba nima sedeža v Dubaju, da bi za vsak avto posebej plačali, kam bi pa prišli, lepo vas prosim!? Pa to, da je naš komandant Gorenjec, s tem tudi nima nič, prisežem!
Kaj dosti časa na cilju nismo izgubljali, saj je že začelo padati, smo se kar hitro v opremo spravili in k delu. Smo vadili reševanje z različnih naprav in na različne načine in nam je kar šlo, edina dobra plat vremena je bila pa ta, da nihče od nas ni bil žejen. Skupina, v kateri sem bil tudi jaz, je bila sestavljena iz izkušenih jamarjev in ko smo menili, da smo že dovolj mokri in da smo že vse povadili, čeprav nismo, smo počakali, da je šef odšel v kontrolo k drugi skupini, šele nato smo opremo na hitro pospravili in se pod streho spravili. In ker smo bili izkušeni, smo vedeli, da se moramo predvsem šefa izogibati, saj kljub izkušenosti pod streho stoječi ne bi mogli zblefirati, da garamo ko indijanski konji. In smo se malo skrivali tam med stenami, da nas šef ni mogel videti, ko smo pa mislili, da smo iz tahudega že ven, saj je bilo do kosila le še nekaj več ko eno uro in nam je pozornost posledično malce popustila, je pa hudiča mimo prineslo. Mislim, ne hudiča, hudič je mimo šefa prinesel. Premočen je bil ko cucek, torej kot mi vsi, a edini prešerne volje. In ko je videl, da nič ne delamo in ko mu na vprašanje, če smo jajčka že probali, direktno se zlagati pa le nismo upali, nas je ko ovčke zgnal proti jajčku. Da to je pa super, da to moramo probati, da bi bilo škoda, če ne bi! In smo mu sledili, jasno, polni navdušenja, ki se zaradi dežja in megle sicer ni videlo, pa tudi sledili mu nismo čisto zares, ker naš šef je izkušen in je vedel, da mora zadnji hoditi, drugače mu bodo ovčke mimogrede vsaka po svoje zbezljale!
Na srečo so pred nami h gondoli že Tolminci prišli, ki so bolj disciplinirani od nas (mislim, komandant jih je nagnal na jajčka in so ubogali in res šli tja!) in so se že kar dela lotili, mi, izkušeni jamarji, smo pa poleg stali in se delali, da jim pomagamo do amena. So se Tolminci končno v jajčka spravili, naša naloga bi jih bila potem pa rešiti, a je začelo še krepko bolj deževati, pa ura kosila se je že povsem približala in smo se komandantu končno zasmilili, da je Tolmincem, ki so v jajčku začeli malicati, prek radijske zveze sporočil, da mi gremo na kosilo, da oni naj se pa sami rešijo.
In smo se mi odpravili na kosilo, Tolminci so pa v miru pomalicali in se šele nato reševanja lotili, po koncu reševanja pa sporočili, da so končali. Kakor se spodobi, kakopak.
Šef, jajček je prazen! Sprejem.
Nisem hotel niti pomisliti, kaj naj bi sprejeli, sem bil preveč v joti z žganci in klobaso, ko sem pa ven na čik skočil, sem pa eno najbolj redkih zadev pri JRS zamudil! Komandant me je pohvalil …
Domov grede sva se s Ticotom še v nekem kafiču na kavici ustavila in ko je mlada natakarica prišla po naročilo, se je takoj opazilo, da Tico je še mlad. Je opazil, da je deklica le v majčki brez rokavov in jo je takojci pobaral, če je ona tako vroča ali noter tako kurijo. Je deklica med sprejemanjem naročila postokala, da noter tako kurijo, jaz sem jo pa medtem povsem v informativne namene malo po roki gor in dol potipal, da sem preveril, če res. In je bila res vroča, ti izkoriščevalski lastniki kafičev nimajo nobenega srca. Ko sem jaz končal z otipavanjem, je pa roko stegnila proti Ticotu in potem smo tam sedela in je stala ko boleki. Da kaj bi rada, jo je vprašal Tico in ko mu je povedala, da če hoče še on malo pošlatati, je zagrabil, kakopak. Pa tudi plačat je šel potem zapitek on kar not, da je deklici povedal, da imamo jamarji reševalci večkrat vaje v tistem koncu in da bo še kdaj prišel …

Comments are closed.