Home > Razno > Pametnejša

Pametnejša

7. februarja 2017

Sem vedel, ko so kuzlico k hiši pripeljali, da bodo težave. Pa sprehod je v bistvu še najmanjša, grem malo noge pretegnit z živalco, pa me še telefon pohvali, da sem bil priden, da sem napravil toliko in toliko korakov! Saj na to kaj zelo ponosen nisem, le enostavno ne vem, kje se ta funkcija izklopi … Tisti sprehod je v bistvu koristen, četudi ga z njo jaz naredim, problem je, ko gre kuzlica na vrt in tam malo koplje po zemlji (ali blatu, zdaj, ko je dež) in potem direkt na posteljo v spalnici. Dobro, na srečo imamo nov pralni stroj in če vsak dan rjuhe peremo in prevleke, tudi ni prevelike škode …

Ampak potem so otroci od nekod še mlado mačko privlekli. Od tedaj je pa v hiši cel hudič. Ker kuzlici lahko še kaj dopoveš, mački pa nič! Ne vem, ali je to kaj z inteligenco povezano ali trmo ali karakterjem, ampak mačka absolutno ne odneha!

Na začetku, ko smo prvič opazili, da zna 300 gramska mačka odpreti velika in težka drsna vrata v shrambo, se nam je še zanimivo zdelo in ko smo slišali, da se vrata odpirajo, smo vsi dol tekli in opazovali malčico pri tem početju ter se navduševali.

Zadnjič enkrat pa klofam po računalniku in najprej slišim, kako se vrata v shrambo odprejo, nato pa še neko čudno rožljanje. A se nisem dal kaj dosti motiti, sem mislil, da se mačka morebiti s kakšno vrečko igra ali kaj, a ko je kar trajalo in trajalo, me je začelo motiti in sem vstal ter stopil pogledat, kaj dogaja. Pa na začetku sploh dojel nisem, kaj vidim in kaj ropota. Žena je za kosilo za naslednji dan pripravila nekakšno zloženko ali kako se takšnim jedem reče, ko v steklen pekač namečeš meso, zelenjavo, sir in še milijon stvari ter vse skupaj pokrila z alu folijo in postavila na hladno v shrambo. Mačka je pa skočila na skrinjo, pridvignila alu folijo in skoraj cela zlezla v pekač. Ter papala, kakopak. Pri tem je pa folija ropotala, to je bilo tisto, kar me je zmotilo.

Seveda sem zavpil in je pokukala iz sklede, a se kaj dosti sekirala ni. Ni imela nobenega namena zbežati ali kaj, sploh se ni zavedala, da kaj narobe počne. Saj je samo malicala.

Ena dobro odmerjena okoli ušes je razjasnila stvari in je odkrpala ven, a ko se je na vrhu stopnic ustavila in me začudeno opazovala, sem takojci spoznal, da ji stvari niso povsem jasne. Kaj se sme in kaj ne.

Ženo, ki je bila že v postelji, je pa seveda zanimalo, kaj je to za eno dretje po hiši. Ker ženske so takšne, radovedne, saj veste. Sem ji pojasnil, da smo kosilo za naslednji dan pojedli in me je kar malo očitajoče pogledala, ko da sem ga jaz pojedel! Sem ji pojasnil, kaj in kako in je sledilo najbolj logično vprašanje. Če sem videl, na katerem koncu je jedla. Da bi samo tisti del stran vrgli! Itak da nisem videl, saj je bila cela zakopana pod alu folijo, pa četudi bi, najbolj higienično in apetitlih to že ni, da bi pa ostanek pa mi jedli …

Sem ji videl na obrazu, da malo je bila pa kljub jezi pa vseeno na malo mačko ponosna, kako se znajde, a ko sva v naslednjem trenutku zaslišala, da se vrata v shrambo spet odpirajo, sva kar oba dol stekla. In je bila mačka spet pri piskru z našim naslednjednevnim kosilom in spet ni kazala nobene želje po begu. Tudi ženino vpitje kaj dosti ni zaleglo, šele ena po kepi je povzročila, da se ji je pokadilo izpod malih šapic!

Dobro, zdaj bo morda kakšen še posebej vesten ljubitelj živali že skakal pod strop, da živali se ne tepe in podobno in moram v svojo obrambo poudariti, da to ni bil udarec, ki bi jo poškodoval ali kaj, saj se je na vrhu stopnic spet ustavila in naju začudeno opazovala. Pa tudi kaj dosti zaleglo ni, saj je bila čez pol ure spet v shrambi! Tokrat ni uspela skočiti na skrinjo do piskra, ker sem iz kabineta že prej jaz prirjovel in zdaj je že vedela, da bodo batine in je odvihrala ven, preden sem jo dosegel. A je čez pol ure spet poskusila, le da sem imel tokrat na ušesih slušalke in nisem niti slišal tega, le kuzlica, ki je spala na stolu v mojem kabinetu, je preventivno zbežala ven. Ona se je prej naučila, da bo vpitje, ko se vrata odprejo. Sem snel slušalke, da jo prašam, kaj je narobe, hkrati sem pa že zaslišal šelestenje alu folije! In itak da mi je tokrat spet ušla, preden sem jo dosegel, se mačke očitno kljub vsemu hitro učijo …

Ampak odnehala pa ni. Je ponoči še vsaj štirikrat odprla vrata, a je vsakič zbežala, še preden sem jaz tistih par metrov naredil. Sploh ni šla v shrambo, le vrata je odprla in zbežala. Prav kakor da bi mene dresirala! Sem se vsakič prav neumno počutil, ko sem prišibal v shrambo in gledal, kje je, živalca me je pa z vrha stopnic opazovala. Šele kasneje sem pomislil, da morda pa ni drkala mene, le da si je vrata prišla odpret z mislijo, da jih za njo ne bom zaprl in je potem naslednjič ne bi slišal, ko bi šla na malico! Je že tako daleč prišlo, da sem stal pred shrambo, ko sem slišal, da prihaja iz otroške sobe v nadstropju, a se je vedno ustavila na vrhu stopnic in me le opazovala. Niti na misel ji ni prišlo, da bi vrata odprla, ko sem bil jaz tam, je počakala, da sem rit za vogal odnesel …

Zdaj razmišljam, da bom vrata nekako blokiral, že imam idejo, a bo največji problem, kako potem ostale družinske člane navaditi, da je na vratih ovira. Ker so vsi navajeni, da le privihrajo dol, odsunejo vrata in vzamejo kaj iz shrambe, če jih bom zaklenil, bo še kakšna nesreča!

No, bom še malo razmišljal, vmes pa seveda stražim. A je to brez veze, ker mačka je pametnejša. Ko sem v kabinetu, niti poskusi ne več vstopiti v shrambo, raje počaka, da grem spat. Ko grem proti spalnici, pa enostavno vstane in se že na stopnicah srečava, ko gre ona pa dol. Da je bila v shrambi pa vem, ker vrata pusti odprta. Sledi za sabo torej ne zakriva, se ji enostavno žvižga. Saj, kaj ji pa morem …

Comments are closed.