Home > BlogXtreme > Dober začetek

Dober začetek

12. junija 2017

Po napornih treningih in vajah se je ta vikend končno zgodilo – izpiti za jamarje reševalce in jamarje reševalce pripravnike so napočili. In pravzaprav nisem vedel, kdo je bolj živčen, kandidati ali jaz! Ker vem, koliko so se trudili, sem si prav želel, da nihče ne bi pogrnil na izpitih in ko so v petek zvečer v Sežani pisne teste reševali, sem si rekel, da če bodo malo škilili k sosedom, ne bom nič dramatiziral. Pa kaj dosti niso, so pa po testih, ki so jih vsi opravili, navalili z vprašanji, ker je bilo med vprašanji tudi nekaj prav zalisičinih. In smo na koncu bolj švicali oba Marka in jaz, ko smo poskušali odgovoriti na vse, kar jih je zanimalo …

V sobi sem bil z Anžičem in ker je bil tečajnik za reševalca, se je pametno dosti pred mano v posteljo spravil. Sem vrata v sobo strahoma odprl, pričakoval sem namreč divje žaganje. Pa nič. Vse je bilo tiho, tako da sem se prav nad prijatelja nagnil in poslušal, če sploh diha. Je dihal in šele ko sem dvigal uho znad njegovih ustnic, sem pomislil, kako bi človeku razložil, kaj počnem, če bi se slučajno zbudil …

Sem legel v svojo posteljo z nelagodnim občutkom, da so mi bogega Anžiča nekako pokvarili, ko nič ni smrčal, ko sem pa ravno dobro zaspal, tam nekje okoli pol četrte zjutraj, je pa človek motorko zakurblal. Tudi za nazaj, kot bi hotel nadoknaditi zamujeno. Da sem potem pomirjen zaspal, čeprav nekoliko težje!

Že pred sedmo zjutraj v soboto so začeli inštruktorji kapljati v center in takoj po zajtrku smo bili že v steni. Se še niti segrelo ni dobro, ko so bogeci ža švicali na vso moč. In tudi mene je kar nekakšna živčnost prevevala, si nisem mogel pomagati. Sem opazoval Urbija, za katerega sem vedel, da zna, a je vseeno skozi kombinezon dobesedno vodo točil! Tečajniki so se selili od ene do druge točke in pri inštruktorjih zbirali podpise, ki ga pa prav nihče ni dal brez pridige. Saj manevri so v bistvu dokaj enostavni, a hudič se vedno skriva v detajlih in moraš biti pozoren na toliko malenkosti, da mimogrede na kaj pozabiš ali spregledaš. Če spregledaš kaj bistvenega, podpisa ne dobiš, če gre le za kakšno majhno napakico, pa jo odneseš s pridigo. Sem vsake toliko h komu poškilil, kaj vse je že napravil in si nohte grizel kakor tečajniki, pa pri kakšni njihovi napakici sem jih kar opozoriti hotel, čeprav nisem smel, so inštruktorji tudi mene imeli na očesu! Po kosilu, ki so nam ga kar pod steno pripeljali, smo se pa kompliciranih manevrov lotili, ki so jih morali skupaj delati. Dvig nosil s protitežo in predaja drugi protiteži, recimo. Namesto nosil so pa mene pripeli, ki edini nisem nič delal, kakopak! In ko so si me podajali in sem bingljal visoko nad tlemi, je nekako tudi moje zaupanje v njihovo znanje splahnelo in sem jih kar odkrito opozarjal, na kaj morajo paziti, ko imajo v rokah tako dragocen tovor, da sem bil še jaz krepke pridige inštruktorske deležen parkrat.

Skoraj do osmih zvečer so garali, da so vsi vse podpise zbrali, po večerji smo si še gasilsko reševalni center ogledali, v trdi temi pa brifing za nedeljsko jamo napravili. Torej jamo razdelili na odseke, določili posamezne ekipe, vodje ekip in potrebne reševalne manevre, potem jih pa same sebi prepustili. Da so gruntali, kaj vse bodo morali naslednji dan s sabo vzeti in kdo bo kaj delal. Inštruktorji in ostali smo se pa na klopce spravili z različnimi napitki in se zabavali dolgo v noč. Toliko se že dolgo nisem nasmejal, a sem moral najmanj desetkrat obljubiti, da o tem ali onem pa res ne bom pisal. Jap, so se tudi reševalci že naučili določenih veščin …

Beseda dneva je bila tarantača in jaz menda edini bumbar, ki ni vedel, kaj sploh pomeni oz kaj z njo početi, najbolj pogosto jo je imel v ustih pa dr. Maksi, kakopak. A, kot rečeno, za določene stvari mi je bilo naročeno, naj jih ne omenjam …

V nedeljo smo bili že pred sedmo zjutraj že spet v kombijih in na poti na zajtrk, po zajtrku pa direktno proti jami. No, tak je bil načrt, a ko je Murček na avtocesti zavil levo, sem zavil tudi jaz, čeprav mi je Garmin rulil, naj grem na desno! Sem si rekel, da kaj mi bo tista baba govorila, kam naj grem, če imam pred sabo izkušenega reševalca, na srečo je za nami zavil še naš komandant, da naju je na prvem izvozu obrnil ko splašene krave! Kriv sem bil pa na koncu kakopak jaz. Mi sicer ni bilo povsem jasno, kako naj bom kriv jaz, ko sem vozil drugi v koloni, a je naš gospodar mirno pojasnil, da je on točno vedel, kam bi jaz zavil, če bi prvi vozil, proti tako močnim argumentom pa normalno nisem mogel ugovarjati in sem v krivdi samo glavo sklonil …

Jama, v kateri smo imeli izpitno vajo, ni bila ne pretirano globoka ne pretirano komplicirana, a ker smo se dogovorili, da bodo delali sami, mi bomo pa samo nadzorovali, je bila več ko zadostna. Na koncu je bila 30 metrska vertikalna stopnja, ki se je končala v jezeru, nadaljevala pa s horizontalnim meandrom, v katerega smo kakšnih 100 m proč postavili poškodovanko. Ko so vsi natolkli in postavili svoje manevre, so se morali spustiti do nje in jo do jezera odnesti na žgance. So en za drugim ko kresničke po vrvi prihajali dol in izginjali v ozek stranski rov, po katerem si se izognil vodi, le enkrat je ena lučka zavila direktno proti nam. Mi je bilo kar malo čudno, a ko je po vodi do riti do nas mirno ko špricar pricapljal Urbi, je bilo vse jasno. In ko je za njim po isti poti prišla Nina, po vodi krepko čez rit, je bilo tudi jasno, da je sledila ovnu vodniku, šele naslednjega smo spet uspeli usmeriti po sicer bolj komplicirani, a vsaj suhi poti …

Prav užival sem, ko sem jih opazoval med matranjem z nosili, ko je adrenalin dobesedno puhtel iz njih in bil prav ponosen na vse, koliko so se že naučili. Tudi naprej, z vrvnimi manevri jim je šlo dobro, sem tu in tam slišal po jamarskem telefonu. Ko so bili dovolj visoko, smo pa Mršk, Miklavčič in jaz počasi začeli pospravljati žico za telefon in jamo razopremljati. In ko sem zadnji štrik v torbo tlačil, malo pred izhodom iz jame, je pa Damijan do mene prišel. Če smo njegovo torbo vzeli morda. Sem mu zagotovil, da smo vse, kar smo videli, pobrali in ven nosili, a ko je povedal, da jo je povsem na dnu pustil, kjer so nosila pakirali, da je torbica takšne bolj usrane barve, kakor okoliške skale in da jo je tam za eno skalo odložil, sem mu lahko le vrvi in vponke podal, mu zaželel srečno pot in se ven odpravil, da sem še dve skodelice kavice lahko ujel na sončku …

Kljub že pozni popoldnaski uri je sonce še vedno pribijalo, zato je bila analiza relatvino kratka. Smo si povedali, kar smo si imeli za povedati pa čestitali kakopak, imamo 7 novih jamarjev reševalcev pripravnikov, 4 nove jamarske reševalce ter dva inštruktorja, potem smo kar v prvo gostilno odpeketali, da smo zaključili, kakor se spodobi. Erki recimo s sladoledom …

Pa ugotovili smo, da so bili res vsi pridni, a da je bilo vse njihovo dosedanje delo le dober začetek, da pravo delo se bo pravzaprav šele dobro začelo. Kar sta na lastni koži izkusila reševalca Urbi in Jure. Sta bila med vožnjo v Sežano tako trdno prepričana v uspeh na izpitih, da sta obljubila, da bosta vetrobransko steklo z milijon mušjimi kadavri spucala, če naredita. In sta ga, vetrobransko steklo spucala. A, roko na srce, moram kar povedati, da sta boljša reševalca kakor pralca oken. Kje na Hrvaškem na kakšni cesti k trajektu bi bolj ko ne kruha stradala, sem prepričan …

Comments are closed.