Razlika

Ker sva se zadnjič z Anžijem že skoraj na 500 m globine v Čaganki prebila, le meter ali dva pred zavojem v meandru sva prenehala z delom, ki je obljubljal v nadaljevanje pokukati in za katerim je mogočno bobnelo, je Igor, prvo in najbolj ostro pero Dolenjskega lista, oznanil, da bo v časopisu rezerviral prostor za takšen zgodovinski preboj, mi imamo pa do ponedeljka čas, da zadevo končno res prebijemo!

In kakopak večje motivacije ni. Klemi, ki je bil prejšnji teden še bolan in ni mogel z nama na dno, je lahko le surlo zvil ob misli, da ga ob takšnem epohalnem dogodku na fotki v časopisu ne bo, nama z Anžijem je bila pa to skorajda edina motivacija. Saj za kaj drugega pa smo prijatelji, kakor da si nagajamo?!

Zgodba ima konec, kakršnega ima. Z Anžijem sva garala do 7h zjutraj, ko da sva plačana, potem sva se pa komaj do bivaka privlekla, predvsem jaz, čeprav je tudi Anži med crkovanjem proti bivaku za mano večkrat zaspal na poti!

Klemi, vesel, ker se mu je ponudila še ena priložnost, naju je okaral s popolnima amaterjema, predvsem mene in še prav je imel. Da kako se lahko spraviva k tako naporni tlaki tako globoko v tako zahtevni jami brez hrane, prve pomoči (Anži si je prst poškodoval, prvo pomoč sva imela pa v bivaku, skupaj s hrano in vsem!) in s premalo vode!?

Jaz sem se še malo na starost izgovarjal, ki da me je končno ujela pa na pomanjkanje kondicije, a kljub vsemu sem lahko le sklonil glavo in priznal amaterizem …

V petek zvečer je imel Klemi (končno!) predavanje o svojem skoraj mesec in pol dolgem jamarjenju v Mehiki, kjer je številni publiki razlagal, kako so res živalsko garali in dva tedna sploh ni šel iz jame (sem na srečo sedel poleg njegove izvoljenke in sem jo malo zakuril, da kako je lahko v Mehiki tako priden, doma se mu pa še žarnice ne ljubi zamenjati ali smeti ven nesti in morda se bo kaj prijelo, bom poročal), potem pa so se s Tičarjem in Jasno odpravili v bivak pri Čaganki. Jaz sem se z Dejanom in Jasninim sinom Blažem gor pripeljal v soboto dopoldne, ko sta bila Klemi in Tičar že na poti proti dnu Čaganke in zgodovinski fotografiji v Dolenjskem listu.

Moram priznati, da bi šel raje z njima na dno (in v zgodovinski zapis v Dolenjski list) kakor samo do konca Sedemdesetmetrce s sestro, nečakom in Dejanom, čeprav sem tudi pri samo turističnem obisku Čaganke kar užival. Nam je kar dobro šlo, kljub temu, da ima mali šele dobrih 14 let in njegov ata še malo več preveč kilogramov kakor mali let, pa za na dno res še nisem bil psihično pripravljen po zadnjem amaterskem fiasku …

Ven smo prišli še podnevi, nekaj spekli na žaru, potem so oni odpeketali domov, jaz sem se pa v bivaku h knjigi spravil. Polna luna mi je nabijala v faco, da bi lahko skorajda brez luči bral, zunaj je veter šumel skozi drevesne krošnje, v peči so prasketala drva, v omari sem našel nutelo ter pobrskal še za žlico in ko je bilo vse že čisto kičasto, se je oglasil vox. Jamski telefon, torej. Ki ga nisem pričakoval vsaj še nekaj ur ne. Ponavadi odstopanje od načrtov v jami ne pomeni nič dobrega, a tokrat sem pričakoval novico o prebitju polkilometrske globinske meje in sem skočil k telefonu ko tiger. Kar malo sem bil verjetno celo fovšen v prvih trenutkih, kaj pa vem, a me je fovšija v hipu minila, ko sem doumel, kaj mi Klemi razlaga.

Da dol se je meander spremenil v ozek in nizek rov (kar sem sicer vedel) in ker sta delala v neprepihanem okolju, sta se zastrupila z ogljikovim monoksidom! In se komaj komaj, z zadnjimi močmi, privlekla do meandra v Kalahariju! Ko mi je opisoval simptome, slabost, zadihanost, zaspanost, pomanjkanje moči, glavobol …, sem kar sebe in Anžija zagledal teden dni prej na istem mestu!

Itak da me je zaskrbelo, a me je pomiril, da sta iz tahudega ven, da CO potrebuje kakšnih 8 ur, da zapusti telo, da bosta nekaj pojedla, v bivaku eno odspala, zjutraj pa odšla po opremo, ki sta jo pustila dol in se napotila proti površju.

Pa ko je tožil o glavobolu, sem mu predlagal, naj kakšno tableto poje, takrat je pa malo pomolčal. Kar me je začudilo. Potem je pa priznal, da je nima. Kar me je še bolj začudilo! Klemi, napol dohtar, pa brez tablete proti bolečinam?!

Se je izkazalo, da jih sicer ima, a je vse skupaj na dnu pustil, ko sta ven iz meandra v skrbi za življenje bežala! Kar ni nič drugače kot pri nama z Anžijem, ki si je teden dni prej poškodoval prst in sva imela prvo pomoč v bivaku. No, krajevno je drugače, vsebinsko pa sva bila tako midva kakor Klemi in Tičar brez prve pomoči!

Seveda mu nisem očital amaterizma (to sem mu šele potem, ko je prisopihal ven!), le čez kakšno uro sem mu prek voxa za bolj miren spanec spustil en nežen komad iz telefona. Je povedal, da ga je slišal in ni preveč pizdakal, da sem ga motil, kar je v moji knjigi pri Klemiju že uspeh!

Spala sta boljše kakor jaz, ki sem zgoraj spet preveč zakuril in sem bil non stop zunaj, da sem se hladil, okoli desetih dopoldne pa sta sporočila, da sta šla po opremo dol in da gresta počasi ven.

Sem čmuril na sončku, malo bral in malo kuril, potem sem se pa golaž spravil pripravljati, da ju pričakam, kakor se spodobi, če že v Dolenjski list ne bosta prišla.

Okoli treh popoldne sta priblatarila ven in moj prvi preblisk je bil, da bi zakurblal svojega jamarskega Fiata in ju dal malo pod izpušno cev sedeti, da šok s svežim zrakom ne bi bil prehud. Pa sem si premislil, kakopak.

Domov grede smo seveda premlevali o nevarni situaciji in o simptomih, ki opozarjajo nanjo (pustimo ob strani, da je Klemi ravnokar končal z urejanjem priročnika za prvo pomoč v jamarstvu, kjer je o zastrupitvi s CO vse zaobjeto, pa da sem jaz pred časom prevedel priročnik o nevarnostih v jamarstvu, kjer je nevarnost z zastrupitvijo s CO tudi detajlno opisana!) pa kako se bomo dela v bodoče lotili, ker misel o fotki v Dolenjskem listu nas namreč ni zapustila.

Malo pred prihodom v Novo mesto je pa prijatelj povedal, da svoji predragi ne bo povedal, kaj se je zgodilo oziroma kaj bi se kmalu zgodilo. Da je ne bi naknadno skrbelo! In sem moral kar malo pomolčati. Ker sem očitno povsem drugačen od svojega prijatelja. Jaz sem svojo predrago soprogo namreč kar takoj, ko sem izvedel, kaj se jima je zgodilo, poklical. In ji povedal, da tisto, ko sem ji par dni nazaj razlagal, da sem star in brez kondicije, da sem se komaj iz jame privlekel, ne drži. Da sem skoraj crknil le zato, ker sem se s CO zastrupil, da sem bil samo zato brez moči. Naj se ve!