Srnice

Ko me je v petek malo pred pol deveto zjutraj budilka vrgla iz postelje, kuzlica tudi z repom ni pomigala. Je spala ko top. Sem si skuhal kavo in na hitro uspel še malo časopis prelistati, preden je Klemi prišel pome, vrata sem pa zanalašč malo bolj na trdo zaprl pri izhodu, da bo videla, da mi ni prav. Da spi, ko jaz takorekoč sredi noči odhajam na tlako …

Sva vrgla še mojo opremo v njegovo jamarsko vozilce in se zapodila proti Poljanski gori. Tokrat enkrat za spremembo ne v Čaganko. Si je Klemi dopust vzel in potem si ga moram posledično tudi jaz. Mislim, ne dopusta vzeti, si ga ne morem, ker sem itak ves čas na dopustu. Ko ima moj prijatelj dopust, si jaz pač delovnik pišem! Sva se napotila v Srnice, še ne povsem odprto jamo malce pod Čaganko. Ime je dobila po sedmih srnah, ki so se kakšna tri leta nazaj ob hudem mrazu grele pri toplem izpuhu iz zemeljskih nedr. Tako jo je Srečko tudi našel, a ker ni nikoli našel časa odpreti je, jo je prepustil Grdinu, ki je pa sicer nekaj kopal, a v pomanjkanju časa tudi ni prikopal kaj dosti v globino ali dolžino, dokler Klemi ni pljunil v roke. Šele ko sva prišla do odcepa ceste v gozd, ki pelje proti Srnicam in za katero sem vedel, da ni splužena, sem pomislil, da morda pa ni bilo najbolj pametno, da sem ubogal Klemijev nasvet in nisem vzel gamaš. Ker sva se itak pri avtu že preoblekla v jamarsko opremo in v gumijaste škornje in jih kakor nisva potrebovala. Pa itak se nama je do riti udiralo in itak je sneg tudi v škornje zašel, a kaj dosti bentil nisem. Ker ni bil prijatelj kriv, to mi je bilo povsem jasno, kriv sem bil sam, ker sem ga poslušal …

Klemi se je zapodil v jamo, ker je bilo notri topleje in se dela lotil, jaz sem pa kamenje in blato ven vlačil. Pozicij kaj dosti nisva menjala, oziroma jih sploh nisva, kajti prijatelj je bil v nekaj minutah moker do kože in vsakič, ko je ven prišel, da je na zunanji temperaturi, ki je bila pod lediščem, krepko zeblo. Mene pač malo manj, ker vsaj moker nisem bil, pa še kar krepko sem moral garati, ker je lomil skalo, ko da je plačan in sem zadeve komaj sproti ven vlekel … V jami, ko smo vsi v enakih pogojih, torej enako mokri ali blatni, se pri delu menjavamo, ker se edino z delom lahko ogreješ …

Pozno popoldne, ko je energije v vrtalnikovih baterijah že zmanjkovalo in je oba že res krepko zeblo, plus želodca sta se oglašala, je pa odlomljeno kamenje prvič malce v globino padlo in ga ni bilo več ven potrebno transportirati na površje. Je še malo brazdal, potem sva pa kar zaključila, saj jama nikamor ne bo ušla, plus pravijo, da tudi bog ni v enem dnevu sveta ustvaril.

Nazaj grede sva, usrana, kot sva bila, sneg vse do avta zapacala z blatom, v Črnomlju sva si pa pico privoščila. Domov prišedšega me je pa kuzlica oblajala vsa vesela, je mislila, da bova šla še na sprehod. Pa nisva šla. Saj ji nisem zameril, da je zjutraj še spala, ko sem moral sam na tlako, le energije nobene za dodaten napor nisem imel niti trohice več …

Napiši mnenje