Definicija pridnosti

Menda stari ljudje nočejo k zdravniku. Jih kaj boli, recimo, a ne gredo, ker bogsigavedi kaj bo frdamani dohtar odkril …

In danes sem nekako spoznal ta občutek. Ne nisem šel k zdravniku. Že kakšen teden mi predraga soproga razlaga, da pri Volvu nekaj ropota. Pa saj nisem gluh in čeprav povečini uporabljam jamarsko vozilce, kjer vse ropota in je sumljivo, če kdaj pa nič, se tu in tam tudi v Volva usedem. In seveda sem slišal, da je nekaj začelo ropotati iznenada, a sem ignoriral. Je ceneje, si mislim podzavestno. Čeprav vem, da ni. Kakor pri ljudeh, če se bolezen dovolj zgodaj odkrije in je ozdravljiva, je enako pri avtih. Nekaj zaropota in je škoda lahko majhna, če ignoriraš, se zadeva lahko zakomplicira.

Mislim, tisti ropot sem nekako ignoriraral, predraga soproga pa ne. In mi je prav vsakič, ko se je kam odpeljala, nazaj prišedši razlagala, da nekaj ropota. Kar pomeni, naj nekaj ukrenem. No, ne nekaj, naj zadevo odpeljem k zdravniku, torej k mehaniku.

In se mi nikamor ni mudilo, priznam. Sem raje jamarskega Fiata uporabljal in se tolažil s tem, da ga več uporabljam le zato, ker se na Volvu pač zelo rada naša Mika sonči in je nočem vznemirjati in prestavljati. In se, ko se kam odpeljem, odločim za avto, ki je prost, brez mačke. Kar je samo donekle res, saj ko je zadnjič ležala na Fiatu, sem jo prestavil na Volva, da sem se lahko odpeljal z vozilcem, pri katerem je ropot ceneje popraviti. Mislim, popraviti, Fiata odpelješ na odpad in drugega kupiš, to sem mislil. Je ceneje kakor popravljati …

Danes sem pa Volva vzel in malo po kofetih kruzal in ko sem se mimo prijatelja Stibrota pripeljal, sem kar k njemu zavil. V mehanično delavnico. Namesto pozdrava me je vprašal, kaj potrebujem, menda se je z leti naučil, da sem isti ko njegova soproga, prijazen, ko kaj rabim. Kar ni čisto res, a nikoli ne cepidlačim, jaz ga, ko recimo potrebujem popravilo avta, ne vlečem v zakonsko posteljo!

Torej, smo staro švedsko mašinco dvignili pod strop, da si je mojster lahko zadevo ogledal, jaz sem pa samo strahoma malce oko na podvozje metal od ne preveč blizu. Saj veste, če bom preveč gledal, bom zagotovo kaj zelo pokvarjenega zagledal! Sem se kar za denarnico parkrat zaskrbljeno pošlatal, čeprav denarja v njej itak nimam, pravzaprav sem se tipal po žepu, kjer imam dokumente in plačilno kartico, saj tudi denarnice nimam. Mojster je gledal in preverjal, pa ničesar odkril, kar je samo še povečalo mojo skrb. Če se ne vidi na prvi pogled, potem je ziher kaj zelo kompliciranega in dragega narobe! Sem se približal in še jaz nos k podvozju porinil, čeprav itak nisem dovolj pameten, da bi kaj odkril, a po tisti, da rešitev v sekundi najde tisti z rokami v žepih, ki pride pamet solit, ko pametni že dve uri rešitev iščejo, sem tudi jaz zelo kmalu prst uperil k izpušni cevi. Je bila tam neka žička, ki izpušno cev drži, zlomljena. Sem pokazal dodaten problem, kakopak, ampak se je izkazalo, da je to kar tapravi problem. Izpušna cev ni bila dobro pritrjena in je vsakič, ko sem zapeljal čez kakšno luknjo, udarila ob nek nosilec. Je prijatelj zadevo v sekundi popravil, a ko je zadevo na dvigalki že spuščal, sem mimogrede opazil še puščico na gumi. Ki je kazala v napačno smer. No, saj nisem vedel, da kaže v napačno smer, le čudno se mi je zdelo in sem jo spet s prstom pokazal. Če je to prav. In je prijatelj takojci povedal, da je prav, če večinoma vzvratno vozim in ker me pozna in ve, da tega pač ne počnem, je kar prešravfal.

Pa še malo me je hecal, kakopak, da sploh ni čudno, ker ve, da sem zimske gumu sam namontiral, a sem, še sam ne vem, zakaj, kar nenadoma začutil željo braniti se. In sem priznal, da sta letos gume menjala moja sinova. Prvič samostojno. Da sem zadevo nadzoroval, pa nisem omenil!

Je spet pomodroval, da tudi to ni čudno, moji sinovi so pač moji sinovi in da drugačen rezultat niti ni možen, potem sva pa kakopak še par besed o mladičkih rekla. In sem postokal, da kako super bi bilo, če bi bili tudi moji sinovi pridni ko njegov. Je malo pomolčal, potam pa zavzdihnil, da problem pri pridnosti je pravzaprav definicija. In če je definicija pridnosti ta, da ga ne tepe (sin očeta, kakopak, da ne bo nesporazumov), potem ima pridnega sina …

Sem se odpeljal od njega ves vesel in pomirjen, najprej zato, ker zdaj vem, da imam tudi jaz tri pridne sinove, saj me vsaj ne tepejo, predvsem pa zato, ker je zdaj Volvo spet okej in bo soproga zadovoljna in svet v svojih tirnicah, vse skupaj pa za ceno ene kavice!

In sem, vzhičen in pohvale potreben, nemudoma poklical svojo predrago. A sem napačno začel. Sem ji takoj, ko se je oglasila, sporočil, da včasih imamo pa tudi mi malo sreče. Mislim, otroke imamo pridne in popravilo Volva ni bilo ne komplicirano ne drago! A je, še preden sem lahko pojasnil, kaj in kako, takojci vprašala, če smo na lotu zadeli. In itak da snismo, ker je za kaj takšnega potrebno najmanj listek kupiti, pa potem novica o pridnih otrocih in poceni popravilu ni bila tako udarna, kakor sem upal. Kako naj to dvoje tekmuje z milijonom ali dvema?

No, pa saj je najbolj pomembno, da smo vsi zdravi, pravijo …

Napiši mnenje