Pokrito s snegom

Klemi in Yuri sta se v soboto odpravila v Čaganko. Bi se jima pridružil, pa sem imel obveznosti z jamarsko reševalno, sem pa Klemiju obljubil, da pridem k bivaku v nedeljo (sta namreč prespala v jami) in zakurim v bivaku, da bosta prišla na toplo, pa še kaj skuham, kakopak.

Sem začuda vstal že pred deveto in še pred deseto dopoldne že zaoral po snegu, kajti naprej od Bistrice cesta ni bila sveže splužena. Je kar šlo, sem jamarskega Fiatka tiščal ko bika, da se ne bi kje ustavil, a ko je nasproti pripeljal ogromen plug in sem se mu hotel umakniti, sem kakopak zletel s ceste. Debelo, prvo kolo je zdrsnilo prek oporne kamnite škarpe, sam zadevo zagotovo ne bi uspel ven izvleči. Na srečo sem se človeku s plugom zasmilil in mi je ponudil pomoč. Sem predlagal, da bi vrv kar za Fiatovo kljuko zavezala in bi me človek enostavno ven potegnil, pa se ni strinjal z mano. Da če tako napraviva, da bova zagotovo kolo na Fiatku odtrgala. Se nisem strinjal z njim in sem predlagal, da kar po moje narediva, a človek ni popustil in potem nisem več vztrajal. Ker če bi najedal, bi se pač lahko človek enostavno naprej odpeljal, ne?! Sva morala zadevo najprej odkopati iz snega, potem sem pa začuda spodaj nekje neko ročico opazil, za katero sem zadevo privezal in čeprav sem bil prepričan, da bova nekaj zagotovo odtrgala, se je vse skupaj srečno končalo.

Preden sva se poslovila, me je še vprašal, kam grem in sem mu povedal, da v jamo. Se mu sanjalo ni, da tam gor jame sploh so in da bi mu bolje objasnil, sem rekel, da je to tam, kjer je en avto pod snegom zakopan. Ker sem vedel, da je Klemi, ki je šel na pot že v sneženju, pač parkiral ob cesti. In mu je bilo takoj jasno, kje to je, ker da je že policijo poklical, da je tam nek zapuščen in zasnežen avto, lastnik pa verjetno s kakšnega drevesa za vrat obešen visi. Kaj pa ljudje vedo, da jamarji tudi po snegu po hostal trapljamo …

Se je tudi meni že to zgodilo, da je policija potem mojo predrago, na katero je avto napisan, navsezgodaj zjutraj klicala in ker tega Klemijevi Jeri nisem privoščil, sem poklical še sam na policijo in zadevo pojasnil. So bili sumničavi, kakopak, a na koncu so mi verjeli. In si pri mojem imenu (pa pri Klemijevem verjetno tudi) zapisali opombo, da povsem diht pa verjetno nisva!

Sem pripeljal do odcepa, kjer se loči cesta proti bivaku, ki je ne plužijo in parkiral, malce me je pa skrbelo, ker Klemijevega avta nikjer nisem videl. A sem ga potem zagledal, popolnoma zametanega pod snegom, kot nekoč moja jamarska petica! Pa ni bil Klemijev bolidek, temveč Jerin Golf. Sem ji že hotel fotko poslati, da si bo lahko dovolj zgodaj mesečno karto za vlak kupila, s katerim se bo potem v službo vozila, pa tega potem nisem storil, sem si rekel, da naj se kar Klemi sam matra s pojasnjevanjem.

Sem kar zakoračil v cel sneg, še kar optimističen in dobre volje, saj je bilo še kar zgodaj plus sonček je sijal, a me je dobra volja zelo kmalu minila. Sneg se mi je vdiral do malinic! Pa pri meni niso najbolj nizko nameščene! Saj bi lahko vzel krplje, a sem jih posodil Klemiju, pa lahko bi vzel vsaj gamaše, ki jih nisem posodil nikomur, sem jih pa doma pozabil. In sem imel poslabi uri matranja sneg že do sredine beder pod hlačami! Do bivaka sem potreboval skoraj dve uri, zadnjih 100 metrov sem dobesedno umiral in le še s težavo dvigoval noge!

Ko sem vstopšil v bivak, ki je bil prazen in hladen, kar je pomenilo, da sta prijatelja še pol kilometra pod zemljo, sem najprej sezul gojzarje in slekel hlače ter potem pometel sneg ven, nato sem pa še popolnoma mokre nogavice sezul in zakuril v peči. Pa flis sem tudi slekel, ker je bil povsem premočen. Ne od snega, kakopak, od silnega matra!

Sem se potem v gatah in majici tresel tih ob peči, ki je začela dajati toploto in pristavil še za kofe. A voda ni hotela zavreti in ko sem hotel v peč zabrisati še kakšno poleno, ni bilo nobenega več. Mi je bilo takojci jasno, da bo potrebno skočiti do drvarnice. Saj to ni noben problem, drvarnica je morda 10 m od bivaka, a bil sem bos in v gatah. Sem razmišljal, ali se naj oblečem in obujem, a se mi mokrih in hladnih zadev ni ljubilo nase vleči, zato sem dobil briljantno zamisel. Kakršno ne dobim zelo pogosto. Kaj pa, če bi kar bos in v gatah po drva skočil?

Sem skočil, kaj sem pa hotel, saj par kilometrov daleč naokoli ni bilo nikogar, ki bi mi lahko rektalno izmeril temperaturo, če bi me opazil skoraj golega po snegu skakati, a ko sem skoraj do riti zakopan v sneg iz drvarnice bezal drva, me je mraz ugriznil. Sem nabuhal peč na polno, da je kmalu zažarela in so me nehali podplati boleti, plus kofe sem si scmaril in je bilo takojci boljše.

Potem sem se spravil h kuhanju pasulja in šele ko je že debelo vrel, sem šele opazil, da od mojih nogavic, ki so se na vrvici nad pečjo sušile, kaplja v pisker. Sem jih umaknil, pogledal naokoli, če je kdo videl in ker ni, sem kar nadaljeval s kuhanjem. Saj vročina itak vse pobije, mar ne?!

Okoli treh popoldan, ko je bil pasulj skuhan in moja oblačila dokaj dobro posušena, sta pa prijatelja prišla iz jame. V topel bivak na topel obrok in hladno pivo. Sta bila hvaležna, ju nisem nič z detajli in recepti kuharskimi obremenjeval!

Sta povedala, kaj sta dol počela (kopala v Kalahariju, ker da bi šla povsem na dno je bilo premokro), potem me je pa Yuri pohvalil, da sem dobro vodovod zrihtal. Da iz cevi na polno teče! Da sta se lahko in umila in posodo oprala. Fopgrafirala oz posnela pa nista. Bom moral očitno jaz dol, da bo dokaz …

Smo vse pospravili in še malce sončka na poti domov ujeli, da smo lažje crkovali po snegu, za finiš pa še fitnes z odkopavanjem Klemijevega bolida. Je Klemi odkopaval s svojo lopato, Yuri pa z rokami in šele čez čas sem mu povedal, da imam v avtu tudi jaz lopato, a do jo prinesem le pod pogojem, da jo bo on uporabljal. Se je strinjal in s skupnimi močmi (jaz sem dokumentiral!) nam je po dolgem času zadevo le uspelo spraviti na cesto.

Še pivo in kava v najboljši bistriški gostilni pa je bila že debela noč, ko se ponavadi takšne zgodbe končajo …

Napiši mnenje