Strečing

Jap, kriza je minila, vsi so v službah, pa je težko za v jamo kompanjona najti. Sedim torej večinoma za računalnikom in klofam ali pa rafalno serijke gledam in potem enkrat začutim, da sem ves gnil in zategnjen. In naredim nekaj, kar mislim da še nikoli nisem – strečing!

Se spomnim, da smo se pred leti pozimi enkrat odpravili nekam v gore, Klemi, Švent in jaz, in ko smo se proti večeru pripeljali pod goro, ki so jo obsijavali zadnji sončni žarki, sva se s Klemijem na sneg počila in vsak enega prižgala, da bi uživala v čudovitem razgledu, Šventi je začel pa nekakšen ritual izvajati, da sva se ga najprej malo ustrašila, potem pa crkovala od smeha. Se je raztegoval, je pojasnil in kar malo surlo stegnil, ker sva se midva kmeta iz tega norčevala in je potem v dokaz, kako okej je, če se prej raztegneš, potegnil, kot da je plačan in ni malo manjkalo in bi vsi trije tam v tistem mrazu skoraj crknili od napora. Pa strečing gor ali dol. Itak smo se zaplezali, niti sanjalo se nam ni, kje naj bi bil bivak, v katerem bi malo odpočili, zato sem tam okoli dveh zjutraj plinski gorilnik zakurblal in smo si kuhane kranjske privoščili (po kofetih, kakopak), celo zenf v tubi sem imel poleg, enkrat že po sončnem vzhodu smo se pa končno do avta nazaj prebili. Crknjeni do amena, se spomnim, da Šventi ob zaključku akcije ni nič strečinga delal …

Ampak, kakor koli, sem vstal zadnjič enkrat izza računalnika in malce roke in hrbet premigal, ker sem bil res ves zategnjen, naslednji dan pa rok nisem mogel dvigniti. Sem kar nekaj časa potreboval, da sem povezal telovadbo in muskelfiber!

Sva se zato z Jasno v Čaganko zapodila, da se malo raztegneva in v podzemlju kofe privoščiva, pa sem že dol crkoval, kot že dolgo ne. Za nikamor, vam povem!

Danes sva šla pa z Grdinom opremo oprat, ker bomo šli menda enkrat kmalu spet v jamo. Mojo sem z lahkoto opral, je bilo gor en dan staro blato, Grdin je imel pa težji posel, je pral še lansko svinjarijo!

Ampak bo letos boljše, je obljubil …

Napiši mnenje