Visok obisk

Danes je bil dober dan. No, vsekakor boljši kot včerajšnji, najmanj to. Že zjutraj smo združili moči s češko in slovaško ekipo, ki imata približno enako polje delovanja kot mi in smo si malce razdelili delo ter zadolžitve. Saj bi to recimo lahko naredili že včeraj, pa nismo, vsak smo za svojim kompom ždeli in se brigali vsak zase. Razen Nemcev, seveda! Vsi Nemci, ki jih je na vaji kot Rusov, so že takoj na začetku potegnili mize skupaj in si razdelili delo in delali ko švicarska ura. Ma, ja, zato so Nemci kjer so, mi smo pa tam, kjer pač smo …

Dobro, saj bi lahko iskal detajle, da mi smo se pa bolj zabavali in več dopusta privoščili in boljše blefirali, da delamo ko Nemci, a to na takšnih vajah ni pomembno. Štejejo le rezultati. Teh pa včeraj nekako ni bilo, kaj bi tajil.

No, danes smo pa skupaj potegnili in je bilo lažje, plus naše reševalne ekipe so končno prispele v Tukistan in je bilo jasno, da se bo začelo zares. Erkija je končno srečala dobra volja, ko so slovenski ekipi, specializirani za reševanje iz jam, sporočili, da bomo reševali zasute in ujete turiste iz svetovno znanega podzemnega mesta in je kar žvižgal, ko je načrt akcije delal za ekipo. Da bi nam še več mrtvih in ranjenih in zasutih lahko dali, da kaj pa je to za nas čez ozke prezračevalne tunele samo 30 otrok potegnit!

Ampak, ja, seveda ni šlo povsem brez zapletov, saj so se nam naloge množile iz ure v uro. Ko sem že mislil, da sem iz tahudega ven in sem kukal proti dvorišču, kdaj bodo lokalni branjevci prišli s kofeti in sladkarijami, saj mi je Erki, ki je bil dobre volje, enkrat kar tako 100 tukastanskih smirijev stisnil, kot nekakšno žepnino, kaj pa vem, je pa iz slovenskega štaba prišlo sporočilo, da naj pripravimo program, ker nas pride pogledat namestnik generalnega direktorja Uprave, omenjen z imenom in priimkom. Sem ga nemudoma poguglal in bentivraga, je bil kar tapravi. To pa niso več heci. Sem poslal nazaj dodatna vprašanja (medtem ko sem jih sestavljal, mi je pa branjevka s kofetom ušla, ti lokalci se vedno le za par minut prikažejo nenapovedano in potem vsi skačemo za njimi) in kar kmalu dobil vse detajle in kontaktno osebo na Upravi, s katero naj bi zadeve skoordiniral.

Sem zagrabil telefon, vtipkal številko in počakal, da se mi je javil mlad ženski glas, potem sem pa zasijal v vsej svoji igralski veličini. Sem hotel biti končno enkrat pohvaljen za trud.

Dober dan, D. Šinigoj, SI CSAR enota, kličem, ker moram z vami skoordinirati jutrišnji obisk namestnika direktorja Uprave tukaj pri nas v Tukistanu. Gospodična na drugi strani se je prav zmedla, sem takojci opazil in je na začetku tudi ona prav v duhu vaje super igrala nevednico. Sem še enkrat ponovil, da gospod namestnik direktorja jutri pride na obisk k nam v Tukistan in da morava midva malo skoordinirat vse skupaj in sem bil prav ponosen sam nase, ker sem bil bolj profesionalno suveren od nje. Kaaaam to gre jutri?! Jaz nič ne vem o tem?! Ja, k nam v Tukistan pride, obiskal bo slovensko enoto, ki rešuje zasute iz podzemnega mesta, sem bil miren ko pravi profi, gospodična na drugi je pa kar malo zastokala. Da ni več v službi, da že domov hodi in da ne ve točno, če bi šla morda nazaj …? Sem si prav rekel, evo, to je prava profesionalka, igra do konca, ampak potem se mi je pa vseeno malo zasmilila, kaj jo bom jaz nazaj v službo silil, ko še sebe ne znam in sem jo kar pomiril, da bomo menda tudi brez nje zmogli, da kar naj gre domov. Pa najprej ni hotla, da tako pač ne gre, da itak da bo pomagala in če ji še enkrat lahko povem, za kaj gre. Sem ponovil, da jo kličem iz Tukistana, kjer imamo vajo, in ji je bilo vse v hipu jasno.

Matjažu v štabu pa tudi, mi je zihr namenoma podturil pravo številko in se je verjetno zabaval, ko je dva v obrate spravil. A sem mu vrnil. Ko je kasneje klical, da o visokem obisku nismo obvestili veleposlaništva Nemčije, ki v Tukistanu zastopa tudi interese R Slovenije, ki tam nima ambasade, sem se mu mirno zlagal, da smo jo. Je umolknil za hip in preveril in spet okrcal, da tega nismo storili. Pa sem kar zatrjeval, da smo pa smo, on pa, da nismo, ker nobenega maila ne vidi. In sem se začudil, kako bi on lahko ta mail sploh videl, ker sem ga poslal na pravo ambasado. Da mi je dal njen naslov nemški kolega. Ker me Matjaž zdaj pa že malo pozna in že ve, da sem sposoben marsičesa, je  za nekaj časa kar utihnil. Verjetno je štel do sto, preden je zahteval, naj mu ta mail posredujem …

Tudi trenerji in ocenjevalci so bili danes z nami bolj zadovoljni, kar seveda še vedno ne pomeni, da smo pa že dobri. Oz da vemo, kaj delamo. So nam po večerji slovenski komandanti toplo položili na srce, kar njim polagajo na srce še višji komandanti, da naj greva v hotel in malo razmišljava o vsem skupaj. Pa sva šla, kaj nama je pa z Erkijem drugega preostalo, jutri bo menda res huda akcija …

Sem razmišljal, če bi napisal, koliko piv je Matjaž zvečer spil, da mu malo vrnem hec, saj tele moje zapise občasno bere tudi njegov komandant Jani, ampak nima smisla, so bila itak brezalkoholna! 🙂

 

 

 

Napiši mnenje