Peti človek na svetu

Že kakšen mesec nazaj je Mitja datum izbiral, kdaj bi lahko njega in Žekija peljal na dno Čaganke in smo ga le s težavo našli, ki bi ustrezal vsem trem. A smo ga, ker sta letošnja jamarska pripravnika (z diplomo) ne le zelo zelo zagreta in dejavna, temveč tudi trmasta in vztrajna. Se je datum bližal in ker sem malo pred dnevom D, kakor ga je poimenoval Žeki, skočil na Triglav, pogledat, ali res nima Aljaževa stolpa, sem jih celo slišal, kako neodgovorno se igram tik pred zdajci, a moja kondicija ni bila vprašljiva. Sem si pa pri čiščenju Male Vratnice ramensko mišico poškodoval in sploh roke nad glavo nisem mogel dvigniti, ne da bi celo podnevi vse zvezde videl, bolečina pa je postajala vse hujša. Sem nekako upal, da mi bo drugačne vrste dejavnost (torej planinstvo in ne jamarstvo) pomagala, pa ni. Kar sem jima, z zelo težkim srcem, na koncu tudi zaupal. Ker sem vedel, koliko jima pomeni dno dolenjske blatne krasotice, pa povedal sem jima tudi, da sem prosil Anžija, da ju odpelje namesto mene, če rame ne bom pozdravil, da pa žal še ne ve, ali bo prost. Sta razumela, da z glavo čez zid ne gre in so moje zdravje potem spremljali ko najbolj zavzet zdravniški konzilij, pa ni in ni bilo boljše. V četrtek me je pa predragi Mitja na kofe povabil in na kofe vedno rad pridem kamor koli, a sem poleg skodelice kave dobil še škatlico nekih tablet. Da ko je bil še profesionalen kolesar in je imel pogosto vneto to ali ono mišico, da so mu pomagale. In mu jih je ravno prav ostalo še za mojo težavo …

Sem dve kar ob kavi pri njemu čvaknil, v petek pa tri, zjutraj, opoldne in zvečer. Večerno sem že pri bivaku pri Čaganki, saj smo se gor odpravili, da bi v soboto zjutraj že ob osmih lahko štartali. Ker na dno Čaganke se odpraviti pač ni hec, ki bi ga z levo roko opravil! Sta se nam pridružila še Jure in Erika, ki sta se nameravala podati na dvodnevno pot po Kočevskem Rogu in jima bi bil bivak odlično izhodišče, a je pot padla v vodo par ur prej, ko je Jure z nožnim palcem, ki je kukal iz sandal (jap, prava obutev za pohajkovanje po terenu!), pribil v neko železo in si ga skoraj odprl! Smo mu ga tam ob ognju malce v red spravili, torej očistili rano s sterilno gazo in jo razkužili s srbsko klekovačo, potem je pa Mitja na žar zabrisal čudovite zrezke, ki smo jih z užitkom zmlatili z zelenjavo z njegovega domačega vrta. Potem pa pivičko in modrovanje ob ognju, kakopak. Okoli pol treh zjutraj sem jaz začel sitnariti, če bi šli morebiti v posteljo, da bomo morali zgodaj vstati in sta se le z veliko veliko težavo pustila prepričati, a ko sta legla, sta zasmrčala, jaz sem pa v zrak gledal, kakopak. Skoraj do štirih, ko sem že skoraj zaspal, a je ravno tistem trenutku, ki bi se prevesil v spanec, Mitja zaklel in vstal iz postelje, da ga kakat. Ja, itak, bližal se je trenutek resnice, pa je malo še na črevesje udarilo. Sem tudi sam vstal, ker kaj bi se po postelji premetaval, če ne morem spati in se preselil k ognju, a ko se je prijatelj vrnil iz male hišice nedaleč od bivaka, je šel kar mimo mene in v naslednji sekundi je že smrčal. Da on gre v Čaganko do dna, da nima časa ko jaz ob ognju se po riti praskat …

Sem se malo za njim še jaz v horizontalo preselil in zaspal, zbudil pa dokaj naspan. Kar se skoraj nikoli ne zgodi! Sem pogledal na telefon in bi me kmalu kap. Ura je bila namreč že pol desetih. Sem skočil pokonci in pristavil kofe ter si oščetkal zobe, prijatelja sta se mi pa počasi in zelo umirjeno pridružila. Da itak je tradicija čagankarska v jamo iti tam okoli 11h dopoldne …

Se z njima nisem najbolj strinjal, a ko sta čebulo s klobaso prepražila in dodala 10 jajc, sem kar utihnil, je bilo okusno, Anži je bil pa glasen, ko je prišel malo pred enajsto k bivaku. Je prav debelo gledal, je mislil, da bomo šli not ob osmih, on pa malo kasneje in nas po poti ujel …

No, so se oni trije odpravili, ker Anži je bil že v opremi, jaz pa kakšno urico za njimi, sem še malo na sončku užival in še kavo spil z Juretom in Eriko, ki sta si tudi lepotnega privoščila, ker pač nista šla na pohod po brezpotju. Vmes sem pa do bivaka v Severnem rovu še jamarski telefon preverjal, ker ga nekaj sračka in pogosto ne moremo vzpostaviti zveze s površjem in sem malo prevezoval žičke ter se gor Juretu javljal, od bivaka v »nove« dele sem se pa potem zapodil na polno. Da ujamem kolege in vsaj delno spremljam njun prvi spust v najgloblja dolenjska nedrja! Sem bil ves prepoten, dasiravno je bila Čaganka povsem suha in kar malo začuden, ko jih nisem in nisem ujel, prvič sem jih zaslišal šele malo nad Kalaharijem, kjer imamo spodnji bivak na 450 m globine! Smo k bivaku prišli skoraj istočasno, do dol so potrebovali le tri ure in pol!

Prav nerodno mi je bilo, ko sem ju zagledal vsa olimpijska in vesela in prav nič utrujena, jaz sem ju pa strašil, kako grozno bo in koliko časa bo trajalo! Ja, usrana sta bila ko prasca, Žekijev rumen kombinezon je bil povsem rjave barve, a nista bila niti malo utrujena!

Čestital jima nisem, ker spust v jamo je šele tretjina poti, sem jima pa izrekel dobrodošlico v bivaku v Kalahariju in vprašal Mitjo, če je imel kakšne posebne težave. Je zmignil z rameni, da ne. Začuden sem ga vprašal, če ga tudi Šajtegeljev prehod ni zajebaval, pa je mirno odvrnil, da niti ne, da ga je enako jebal kakor celotna pot dol. Evo, prav zafržmagalo se mi je v bistvu, da kakšna carja sta in čeprav sem vedel, da smo ju dobro pripravili in sta za ta dosežek tudi sama trdo delala, ker drugače ju niti ne bi peljali dol, in čeprav jima težav absolutno ne bi privoščil, sem vsaj malo malo upal, da kakšno težavico sta pa vseeno imela, da ne bosta mislila, da je dno Čaganke pa kačji mačelj! Sem pogledal Anžija, pa je samo priznavalno zmignil z rameni, da so šli ko profiji, da se mi je malo nos povesil, potem smo se pa spravili k pripravljanju kosila. Žeki je vmes skočil v raziskovanje Kalaharija, je nazaj prišel ravno prav, da je dobil žlico v roke. Ko smo pojedli, je bila ura šele tri popoldne, zato sem predlagal, da Anži in Mitja skočita še na dno meandra, ki se je zaprl s sifonom in moramo še poiskati bypass, z Žekijem pa vse pospraviva in pičiva počasi ven, da ne bomo v vrsti plezali.

Tako je potem tudi bilo. Sem plezal naprej, da bi Žekiju lahko pomagal od zgoraj, če bi se mu kje kaj zataknilo, pri tretji ali četrti oživi v vertikali sem mu pa tudi praktično lahko pokazal, kaj pomeni, če se ti pantin sname, ko si že v ožini. Sem crknil tudi namesto njega in je bil potem res še bolj previden. In mu je šlo, nimam kaj tajit, dokler nekje na 400 m globine, malo preden sem se zarinil v vertikalno ožino, nisem opazil poškodovane vrvi. Sem jo gladil in blato čistil in upal, da je le to, torej blato, a sem na koncu moral zavpiti dol, da je vrv poškodovana direkt pred hudo ožino. In da naj bo, ko bo plezal za mano, nadvse previden!

Sem se dvignil z žimarjema čez poškodovano mesto na vrvi in se zarinil v ožino ter napredoval po centimetrih, da ja kaj ne bi bilo narobe, pa je seveda bilo. Spet se mi je snel pantin in spet sem potem tisti meter ali dva na vrvi v ožini dobesedno crkoval. Sem sproti še prijatelju dol sporočil, da se mi je pantin snel in da bo zaradi tega malo dlje trajalo, on je pa zavpil nazaj, da se mi je snel zato, ker se je vrv strgala! Saj se ni strgala povsem, le plašč se je strgal, da so ven pogledali prameni, iz katerih je spletena vrv, po katerih pa z jamarskimi plezalnimi pripravami ne moreš plezati in je tam potrebno narediti vozel. Kar sem tudi storil, ko sem končno prisopihal in ožine, a težava je bila, ker je bil vozel ravno v ožini. Kar je pomenilo, da bo hudičevo težko priti čez njega, saj se moraš prepenjati na vrvi, za kar pa potrebuješ prostor …

A je Žekiju uspelo, prav navdušen sem bil nad njim! Je trajalo, seveda je in njegovo borbo sem opazoval le dva metra višje, pomagati mu pa nisem mogel. Sva pa potem pomagala prijateljema spodaj, saj sem imel s sabo kos vrvi, ki sem jo privezal v pritrdišče in je segla ravno do pod ožino!

Sta naju ujela še v »novih« delih in smo potem v vlakcu crkovali naprej, nekaj brezen pod srednjim bivakom sem pa potegnil, da nam skuham malico. Smo dol grede namreč tam pustili juhice, ki jih je potrebno le s kropom zaliti. Jap, pripravnika sta se na podvig pripravila!

V Game Overju sem iz posode, v katero lovimo vodo za bivak, prelil vodo v kanister, ki sem ga dol grede vzel in pripravil in pičil še tistih nekaj deset metrov po vrvi ter mislil, da bom crknil. Deset kilogramov obešenih pod rit se pri mojih letih hudičevo pozna …

Sem potem v bivaku skuhal kavo in juhice zalil s kropom, pa še vodo sem segrel za cedevito, ko so prisopihali povsem suhih ust. So se z vodo tako natempirali, da se bodo odžejali v Game Overju, jaz sem jo pa izlil in je vsak dobil le dva požirka …

No, v srednjem bivaku smo si nabrali nekaj energije in toplote in sem ob kavici še o Mitjatovih vtisih o Čaganki proti ven želel slišati. Za Žekija sem videl, kakšne borbe je imel in kako se mu je poznal redkejši globinski zrak na sopihanju, Mitja me je pa spet razočaral. Mrtvo hladno ko špricar je odvrnil, da Čaganka ni nič posebnega, da se mi je že počasi spet surla povešala, potem je pa verjetno le zaradi tega dodal, da so morda samo tiste ožince malo posebne. Da je pri vsaki od milijon njih mislil, da bo crknil …

A se mu je potem obraz razjasnil in se je obrnil h kolegu pripravniku: Ti, Žeki, a ti veš, da sem jaz peti človek na tem svetu, ki je iz sifona na dnu Čaganke pil?! Žeki, ki na dno kakšnih 40 m nižje po zajebanem meandru ni šel, saj sem ga jaz proti ven zvlekel, je seveda takoj skočil pokonci in mu jel razlagati, da ko je on bil na 600 m globine v francoskem Beržeju …

Sem prekinil debato in ju za Anžijem proti površju nagnal. Sem ven plezal zadnji in bodril Žekija, ki sem ga povečini pa le slišal sopihati, videl ga pa nisem, saj je bil tako usran, da se je povsem zlil z okolico …

Pred 11. uro zvečer smo ven pokukali, ravno na prebranac s klobaso, ki so ga pripravili Jure, Erika in Jasna. Je prijal, ko smo potem ob ognju vtise obnavljali, smo si pa še pečene banane s čokolado privoščili po Erikinem receptu. Mitjata je kmalu zmanjkalo, okoli pol dveh zjutraj je še enkrat vsem pri ognju zbranim povedal, da dno Čaganke pa res ni kar tako in da bodo tisti, ki dol še niso bili, to že enkrat videli (ter kolega Žekija pogledal), zahteval kratek aplavz ter se v posteljo zvrnil, Žeki, izzvan, kakopak, je po potem do treh zjutraj o 600 m globine Beržeja nam ostalim razlagal, potem smo se pa tudi mi v postelje odpravili. Seveda nisem takoj zaspal, sočustvujoče sem se hihital v blazino, ko sem poslušal stokanje dveh jamarskih pripravnikov, ki se jima je izpolnila želja obiskati dno Čaganke. Vsakič, ko sta se v spanju premaknila, sta hkrati še zastokala …

Vstal sem, ja, ne boste verjeli, spet prvi. Ob pol devetih sem že kofetkal zunaj ob ognju, kmalu pa sta se mi pridružila še Jure in Erika, ki sta spala na podstrešju bivaka. In se spravila, spet ne boste verjeli, peči palačinke! Jure je stopil v bivak po moko in prišel zgrožen ven, da tam notri je nekaj crknilo. Ja, fižol ima svojo moč!

Sta ropotala s piskri in so čez kakšno uro še ostali pokukali v sončen dan, Žeki že pred Mitjatom. Preden mu je ta lahko začel razlagati o dnu dnu Čaganke, ne o bivaku v Kalahariju malo nad dnom, ga je prijateljsko pozdravil z lepo Grunfovo modrostjo – spat je šel živ, zbudil se je pa mrtev …

Ja, zjutraj se je pokazala Čaganka, ne le v modricah, tudi v njunem fizičnem počutju, jaz sem pa ob drugi kavici veselo in ponosno dvignil levo roko visoko nad glavo ter pokazal, kako super sem si vnetje pozdravil. Počakaj, boš videl, kaj bo jutri, me je zatrl Mitja. Mi je kar čeljust padla dol. Kaj bo jutri?! Ja, tabletki so ti vnetje za dirko pozdravili, zdaj, ko je dirke konec, bo pa spet malo bolelo … Itak da sem skočil pokonci, da meni se tekma začne čez tri dni, ko bomo imeli jamarsko reševalno vajo v Skalarju, ko bomo nosila s »poškodovanim« jamarjem iz 900 m globine vlekli, vsega skupaj nas bo reševalcev skoraj 130! Me je potolažil, da mogoče vnetje pa ni bilo prehudo in bo z roko vse okej …

Smo pojedli milijon palačink z nutelo, potem so pa Mitja, Jasna in Erika odšli po jurčke, ki smo si jih privoščili na žaru, kasneje smo pa še fižolovo juho pojedli (prebranac z malo dodatne vode), ker se nobenemu na tistem sončku ni čisto zares ljubilo domov odpraviti. A se potem vseeno smo, kajti jaz sem moral še opremo oprati, ker v sredo bo že letošnja taglavna vaja …

Aja, Jure in Erika sta bila pa še bolj pridna ko mi, ki smo si Čaganko do dna privoščili – sta komplet bivak pospravila (pa vso hrano in pijačo, ki jim je rok trajanja za več ko eno leto potekel, proč zabrisala!), da zdaj nič ne najdem, pa ful drv sta navlekla, nažagala in nasekala, Jure je celo drvarnico pometel! Sem ju povabil, naj še kdaj prideta, Erika si namreč želi v Čaganko, a sem predvsem njo povabil bolj zaradi palačink. Pašejo tudi v naravi, res!

Napiši mnenje