Skalar 2018

Končno je napočil dan ene največjih vaj v zgodovini jamarske reševalne službe. Že pred časom smo se odločili, da nosila s poškodovanim jamarjem povlečemo z dna Skalarjevega brezna na Kaninu, torej iz globine 911 m in se potem kar nekaj mesecev ukvarjali predvsem z logistiko in papirologijo. Ker za izvlek iz tako globoke in dokaj zahtevne visokogorske jame potrebuješ prek 130 jamarskih reševalcev, ki smo jih napaberkovali iz 9 sosednjih držav. Saj jih nismo rabili veliko prositi, takšna vaja je izziv za vsakega reševalca in so se kar sami prijavljali, a to vse skupaj skoordinirati in splanirati je bil izziv. Za vse. Plus ko se je bližal dan D, smo kar nekajkrat v Skalarja skočili še to ali ono postoriti, da se je vse skupaj sploh lahko začelo …

V sredo so se prvi začeli zbirati v Bovcu na letališču že opoldne, malo bolj pametni (ali izkušeni ali leni, kakor želite), smo se tja pripeljali šele ob mraku. Ko je tabor že stal. Dolenjsko sekcijo je najbolj zanimalo, kdaj bo večerja in kaj bo za v rito vreči, a oba šefa in vodjo operative kaj dosti nismo upali drkati, saj so bili vsi v visokih obratih. In zveze niso delovale, kakor bi morale in obljubljen helikopter, ki bi nam debelo debelo rit odnesel, je odletel na remont namesto do nas, pa kar nekaj tujih ekip naj bi prišlo kasneje od napovedanega prihoda …

Smo še globoko v noč sestavljali ekipe in jih razporejali na različne globine, pa se nam je sproti vse skupaj kakor malo podiralo. Smo sestavljali in podirali pa sestavljali pa se je samo podrlo … Točno moraš vedeti, koga lahko pošlješ na dno, saj so reševalci ponosni in nihče z lahkoto ne bo priznal, da morda pa trenutno nima kondicije za naporno več ko 25 urno brazdanje v globinah, vsak bo s težavo izustil, da bi morda raje bil malo višje površju (no, vsak razen mene in Bizija, kakopak!) … Smo že po polnoči končno določili prvo ekipo, ki se je odpravila na dno v četrtek zjutraj in drugo, ki jim je sledila popoldne, da so se lahko v postelje odpravili in ko sem kolege in kolegice z nepredstavljivo količino opreme zjutraj vozil proti kaninski žičniči, sem bil, če sem iskren, kar vesel, da nisem z njimi! Ko sem po kosilu pomagal razvoziti drugo ekipo, ki naj bi od prve prevzela nosila enkrat v četrtek pozno ponoči ali petek zgodaj zjutraj, pa sem se že počutil tudi malo krivega. Tovariši odhajajo v globine, kjer bodo delali celo noč, skrb, kako se bodo obnesli, je bila vsem zapisana na obrazu, jaz sem se pa po riti praskal v taboru. No, saj to sem počel kar uspešno, to znam, plus Tico mi je pomagal, a sva napravila najbolj amatersko napako, ko sva nos nesla do Anžiča, ki je dobil za nalogo pozno ponoči obesiti vse zastave vseh sodelujočih držav. Kar zoprna naloga, po lestvah plezati na tanke drogove in obešati nacionalne simbole, a ko je velika večina že debelo večerjala, smo nenadoma ugotovili, da od prvotne ekipe, ki ji je bila zaupana odgovorna naloga, nobenega več ni in da garamo samo še tisti, ki smo prišli malo pofirbcat. In nas je prekaljeni maček Anžič vpregel v delo namesto sebe, sam je pa žlico s hrano v usta nosil medtem …

Ekipa 5, ki sem jo vodil in naj bi opremila skoraj 200 m globoko brezno Delirium Tremens v notranjosti Skalarja, je že v četrtek zvečer nabrala vso potrebno opremo in delo smo si tudi razdelili, po kratkem spancu, ko smo še dolgo v petek razpravljali o možnih težavah, pa smo se po zgodnjem zajtrku v petek že navsezgodaj odpravili proti Kaninu. In se je, kot že tolikokrat doslej, izkazalo, da hitimo, da bi nato lahko čakali in da čakamo, da bi lahko potem hiteli! V koči Petra Skalarja nas je Milivoj pogostil s kosilom, da smo kar pokali in se nenadoma na prijetnem visokogorskem soncu nobenemu ni več mudilo v jamo, plus pred nami sta morali v jamo še ekipi 3 in 4, ki naj bi pomagali ekipi 2, ki je delala VSO noč in še globoko v dopoldne, ekipa 1, ki je začela s transportom poškodovanca v nosilih z dna in ga enkrat proti petkovemu jutru predala ekipi 2, bi pa morala počasi že ven hoditi. Kljub temu, da je Skalar ogromna jama, ki pogoltne kolikor hočeš jamarjev, takšna količina ljudi, ki se giblje po isti poti, ustvari zamaške. In smo vedeli, da se nam nikamor ne mudi, da je bolje nabirati toploto zunaj kakor čakati na manj ko 3 stopinjah v jami in smo čmurili okoli koče, ko da nimamo nobene skrbi na tem svetu. Dokler seveda do nas niso prišli junaki iz prve ekipe, ki so več ko cel dan garali v luknji in nosila dvignili za 250 m in nam je malo nerodno postalo in smo se do vhoda v brezno odpravili. Kjer nas je postrani pa Bizi pogledal, vodja baze pri vhodu, da nimamo kam riniti, da noter je zamašeno vse. In smo še tam torej sončili se, dokler ven niso prišli še zadnji iz prve ekipe. Ki jih je Grdin, ki je odtočil v prepad, ne vedoč, da je ravno tam vhod v jamo, malce poškropil za dobrodošlico!

Smo se torej umaknili v notranjost in svoje delovišče dokaj hitro dosegli in nameravali tudi dokaj hitro končati. Tico in jaz sva določala mesta za reševalne manevre protiteže, Tico je zavrtal po tri fikse v steno, nakar sva se pomaknila naslednjih 40 ali 50 m v globino, za nama so pa Boris, Jokl, Potrpin in Burja manevre sestavljali. Sva prišla do police, kjer so se zadeve malce zakomplicirale, ker brezno kljub vsemu ni povsem vertikalno in bi se vrv ponekod drgnila in sva modrovala in modrovala, vmes se je pa iz globine že začela vračati ekipa 2. Ki sva ji, utrujeni in premraženi ter zbiti dajala prednost! Se jim umikala. Kar se je poznalo pri našem delu, kakopak, šele dve tretjini brezna smo oddelali, a ker smo le preveliko gužvo delali za vračajoče garače, je Tico najino ekipo poslal ven, midva sva se pa spustila na dno Delirijuma, da počakava kompletno drugo ekipo, da spleza mimo naju. Kako so se mi smilili tovariši! So kapljali iz neke luknje v dno mogočnega Delirijuma in smo malce poklepetali, da se je vrv za napredovanje proti površju sprostila in bili so zbiti, utrujeni, neprespani, podhlajeni, mokri, lačni …, a toliko, kolikor sem se tam dol nasmejal skupaj z njimi, se že dolgo nisem. Vzdušje in dobra volja jih ni minila! Sem se pa počutil ko največji amater, ko sem jih, bogece zmatrane, fehtal za hrano in pijačo. Ker sem se v jamo odpravil kukr samo za 5 ur, s sabo povsem idiotsko nisem vzel ne plinskega gorilnika ne makaronflajša ne kruha ne bunde ne nič! Zeblo me je, da me je kar prestavljalo, a ko mi je Tičar podal nekaj kolobarčkov suhe klobase, res nisem imel malinic, da bi ga prosil, naj mi še bundo posodi! Tam dol smo se smejali, ko da smo se srečali kje v gostilni, pa tudi ko je do nas skoraj izdihnil medicinec Samo, vidno zbit in utrujen, se nismo umirili. Ker ko se začneš smiliti sam sebi, je kmalu konec! Sem se spravil na ubogega prijatelja, ki je verjetno zadnjih 5 ur med plezanjem ven samo posteljo videl, da se je moral tudi on krohotati, čeprav ni imel energije za to, jo je pa vseeno imel toliko, da je lahko pobral par kamnov in me umiril. A na srečo ne  cilja prav dobro …

Tam dol sva s Ticotom tudi izvedela, na kakšen način so nosila z Denom po dr. Stauta navodilih ekspresno dvignili, da italijanska ekipa, ki naj bi jih zamenjala, potem ni imela dela oz se je spremenila v nosaško, a tega tukaj ne bom opisoval, da tega naš komandant ne bi prebral in nam za nazaj uhljev ne bi navil! Bor je rekel, da je skorajda črtico v gatke potegnil pa tudi Kusič je priznal, da mu ni bilo toplo pri srcu med trajanjem dviga …

So se čez čas vsi spravili na vrvi in sva s Ticotom nadaljevala z delom, ki nama pa ni šlo najbolje od rok, dva skakati po tako velikem breznu in delati ni dovolj, bi potrebovala še (najmanj) enega. Je čez urico sicer prišel, Den, ki je plezal z dna ven, po skoraj dveh dneh v jami, a njega za pomoč prositi bi bilo kriminalno dejanje. Ma, evo, kaj blebetam, saj sem, ko je šel mimo mene, nekaj pricvilil in je mladenič takoj zabremzal in ponudil roko, da sem ga potem moral dobesedno poditi ven. Vmes je potem ujel Matjaža, ki je šel mimo naju kakšne pol ure prej, a je bil pa malo bolj utrujen in njega pa res nisem niti pomislil prositi za pomoč. Mislim, četudi bi ga, bi verjetno dobil le kamen v glavo. Je le še posteljo videl, je kasneje razlagal in ko ga je mala raketa Den ujel, je mislil, da je Italijan za njim in je vse do ven z njim komuniciral po italijansko. No, saj moči za kakšno resno komunikacijo ni imel, tako, med nami, le ko je štrik sprostil, je dol zavpil libero. S tem je verjetno tudi izkoristil ves svoj italijanski besednjak, pa vseeno se mu je zunaj potem fržmagalo, da je s Slovencem po italijansko debatiral …

S Ticotom sva manevre za dvig nosil iz Delirija nekako scumprala in kar ven potegnila, je bilo že krepko čez polnoč, ko sva v jasno in skoraj s polno luno obsijano noč pokukala. Sva bila kar zbita, amaterja, ki sva se v jamo za več ko deset ur odpravila z eno čokoladico, zato sva se kar stopila, ko je do naju kljub pozni uri priskakljal nasmejan in dobrovoljen Milivoj. Da če bova ričet ali joto!? Marija se mi je prikazala in ko sem po grlu spuščal toplo in okusno hrano, sem tako godel, da so se drugi iz previdnosti kar umikali od mene!

V soboto zjutraj smo bili pokonci še pred sončnim vzhodom in se ponovno preštevali, ponoči jih je 30 ven prišlo, ogromno se jih je v dolino odpravilo, gor so pa priskakljali Aleševi specialci, prek dvajset njih, jih je poimenoval mešani pevski zbor, saj jih je imel iz kar šestih držav. Bili naj bi nad nami, torej nad Delirijem, a zjutraj sem ugotovil, da jih je od naše ekipe bore malo ostalo in sem potem lovil tiste iz druge ekipe, ki še niso bili povsem zbiti, ko picke po dvorišču in jih prepričeval, če bi napredovali v peto ekipo. Pa hrvaška ekipa je prišla gor, jih poznam že iz par drugih vaj, pa par Srbov, tudi znancev iz neštetih vaj in se je takoj laže zadihalo, pa Urbija smo povišali iz tretje v peto in Simona ter Anžeta tudi. Pa Bolgar Ivo je prišel, že prej določen v Delirij … In seveda Grdin, z neko hudo virozo, ki se je že prej odločil, da bo filmček posnel, da si ga takšna vaja zasluži!

Smo se zarinili v Delirij, ga dokončno opremili in pripravili, potem se je pa čakanje začelo. Kar je sestavni del vsakega reševanja! Tico je bil z delom ekipe na dnu, kjer so vse pripravili in nato čakali na dovoljenje, da Zdenko v nosila spakirajo, jaz sem pa na vrhu brezna dve rinki pribil, da bo na njiju Grdin visel in filmček snemal, potem se pa na spodnjo tretjino spustil, ker je Urbi še nekaj nek odmik ročno tolkljal, Anže in Bolgar Ivo sta pa kofetkala. Tokrat je imal VSAK svoj kuhalnik in smo imeli na tisti polički pravcato zabavo, kavic na hektolitre, makaroni so se ves čas mehčali … Urbi je pa tolkljal in tolkljal …

Je iz baze poklical Bizi, da štab sprašuje, kdaj bomo pripravljeni. Sem vprašal Urbija, kdaj bo tisti odmik natolkel in je rekel, da čez šest minut, sem prašal dol Ticota, kdaj bo on, je rekel deset minut. Sem v bazo sporočil, da bomo v pol ure za prmej redi, ko sem tretji kofe spil in še ene makarone pojedel, sem pa Urbija, ki je še kar tolkljal, vprašal, kdaj bo fertik, da mu za kofe pristavimo. In je bil suveren, da zagotovo prej ko v desetih minutah … Iz telefona nam je špilala moja play lista, ki več nobenemu ni všeč, saj so jo vsi slišali že po stokrat, a ko se je oglasila Đonija Štuliča “Nikom nije lepše neg je nam“, sem stisnil tipko voxa in telefon prislonil k mikrofonu. Sem kar videl premražene kolege, kako so zagotovo malce po ritmu pomigali in ko se je pesem končala, z besedilom so se tudi zagotovo vsi strinjali, ker kaj naj si človek več želi, ko dva dni pod zemljo zmrzovat in garat, se je srbska ekipa zahvalila v imenu vseh reševalcev …

Smo potem čakali, da bomo kasneje lahko hiteli in ko je iz baze prišlo sporočilo, da štab dovoljuje iznos poškodovanke, sem poklical Ticota v globino in mu naročil, naj začnejo s pripravo. Kar ponavadi traja kakšnih deset minut in teh deset minut je dolgih. Po jamarskem telefonu sem namreč hkrati naročil tudi vsem reševalcem moje ekipe, naj zasedejo manevre, kar so storili v minuti ali dveh, potem je pa v mogočnem breznu zavladala popolna tišina. Sem pogledal gor in na vseh treh manevrih nad mano so bile močne luči, ki so svetile v globino in čakale, kakšen meter od mene sta v tišini obvisela Anže kot regulator in Ivo kot protiteža, spodaj je bilo dno tudi razsvetljeno. Čakali smo, da Tico pove, da je pripravil nosila, vmes pa seveda misli podivjajo. Smo vse zabili, kakor je treba? Vse postavili varno, ne bo nikjer nič drsalo, se zatikalo, prožilo kamenje v globino na spodnje reševalce? Bo vse teklo gladko in če ne, kje bi se lahko zalomilo?

Nenadoma, kot strela z jasnega, mi je mehur sporočil, da je poln! Kaj poln, prepoln! Sem se spomnil Urbija, ki je kakšne pol ure prej prišel do nas na polico, da bi odtočil in kakšen topel kofe spil in ko sem kofe cmaril, je prav jezno zaklel. Ja kje madona pa si!? je skorajda zavpil. Sem se zdrznil in obrnil, da vidim, na koga vpije ter ugotovil, da se na lastno pipico jezi, ki je ni našel!

Sem vedel, da sem le živčen, da nima smisla tik pred zdajci svoje pipice nekje v kombinezonu iskati in upal, da bo minilo. Se je vleklo in vleklo in sem že začel dvomiti, ali sem se prav odločil in ali naj vseeno poskusim odtočiti, potem se je pa druga skrb priplazila. Sem v beležko, kamor vodje ekipe beleži vse podatke, zabeležil začetek transporta nosil takoj, ko sem Ticotu naročil, naj jih pripravijo. Aktualni uri sem le deset minutdodal, zdaj me je pa med čakanjem udarilo, da bom moral morda podatek spremeniti. Saj vse ure beleži baza, ki jih vse ven sporočaš, a kljub temu …

Nenadoma je zahreščal vox, Tico je sporočil, da so pripravljeni. Želja po uriniranju je v hipu minila. Začnite s transportom, sem mu naročil, hkrati pa bazo in vse reševalce obvestil, da smo začeli. V breznu je postalo še bolj tiho. Prvi cug je bil le kakšnih 30 metrov, a čez odmik na vlečni vrvi, kar zadevo malce zabremza, drugi, ki bi poškodovanko pripeljal do mene, pa je bil skoraj 60 metrski. Sem imel dovolj časa, da si še kofe skuham, teoretično, a sem se tudi sam kar na vrv pripel in poplezal par metrov do drugega odmika, ki bi ga moral jaz popustiti, ko nosila pridejo do mene. Najprej se je nekje iz globine slišalo le nekaj ukazov, reševalci so delali, malo kasneje je Tico poklical Anžeta, da bo nosila prevzel on. So prepeli, Anže in Ivo sta začela z manevrom, delali so mirno in tiho, jaz sem pa tisto polico, nad katero sem visel, že stotič vso osvetlil in razmišljal, kje me bo zafrknila in zadevo zaustavila. Ali pa vsaj močno zakomplicirala! V teoriji smo vse predelali in naj bi se izšlo, a ko nosila pridejo do ovire, ki jo poskušaš premagati, se lahko ne izide po načrtih!

Anže je pripel Urbanovo vrv in mu ukazal, naj jo napne, hkrati pa je Ivo po ukazu popuščal in nosila z Zdenko so počasi in brez kakšnih komplikacij zdrknila poševno prek skalne police, ne da bi se kjerkoli zataknila! A se je vseeno že naslednji hip zakompliciralo, tam, kjer sploh nisem računal! Urbi je bil krepko prelahak plus že dan prej je bil v jami in je deloma že porabil moč … Urbi, potegni, sem ukazal. Vlečem, je odgovoril in je res vlekel, ko sem ga pogledal, nosila so pa direkto nad polico bingljala in se niso premikala!

Sem se malo z Zdenko šalil, ki je bila par metrov pod mano, da ne bo ugotovila, da se je zadeva malce zakomplicirala, hkrati sem brazdal po odmiku, da ga pripravim na popuščanje, vmes pa mrzlično razmišljal, kako lahko pomagam bogemu Urbiju, ki je hotel na manevru izdihniti, tako zelo se je trudil.

Je na srečo Tico še malo poplezal in me zamenjal pri odmiku, Urbi mi je vrgel drug konec vlečne vrvi, da sem pomagal vleči in smo nekako prišli do njega, tam se je pa že prva hrvaška ekipa kakšnih 50 m nad njim vpela in pomagala, da me je lahko v miru kap udarila, Urbija pa še ni imela časa, ker je še delati moral.

Hrvati so prevzeli nosila, Urbi jih je izpel, na popolnoma vertikalnem delu brezna mi je pa nenadoma ego ven udaril. Kot spremljevalec nosil moraš plezati ob nosilih in paziti, da se kje ne zataknejo ali pa da jih preveč ne obrača in podobno in ponavadi to lahko delaš počasi in umirjeno, saj imaš ti komando nad manevrom in lahko kadar koli za trenutek zaustaviš izvlek, da poplezaš ali si oddahneš. Jaz pa tega nisem hotel, sem si kar naenkrat v glavo vbil, da zaradi mojega morebitnega počasnega plezanja nosila ne bodo počasi gor hodila in sem plezal, ko da mi gre za življenje in sem pred vsakim pritrdiščem, ko se moraš prepeti z vrvi na vrv, še bolj pospešil, da sem si prednost nabral za pacanje s štrika na štrik, da ja nosila ne bi čakala. Zdenkica zlata, ki je lepo počivala v nosilih poleg mene in jo je hrvaška ekipa počasi in umirjeno dvigala, si je moje trpljenje seveda lahko ogledovala z oddaljenosti pol metra. Ma, oštja, al te bo konec vzel, je kar nekajkrat ponovila iskreno zaskrbljena in prav zahtevala, da se zaustavim in malce srčni utrip umirim, preden mi pumpo raznese, pa nisem hotel! Tistih 120 m sem preplezal s polnim gasom, kolikor ga pač lahko spraviš iz stare fičkove mašine (navkreber, ne navzdol!) in ko sva končno prišla do vrha brezna, ker sta bila Kate in Marin in sta nosila prepela na srbski manever, ki je vodil iz Delirijuma, sem kar priznal, da zdaj bom pa crknil in naj se ne brigata zame. Kakšnih deset metrov nižje sem skoraj povsem spregledal Grdina, ki je več ko dve uri na dveh rinkah visel, da je lahko posnel dvih nosil v mogočnem breznu, pa ga nikoli ne bom prosil, naj mi tisti posnetek pokaže, ker enostavno nočem gledati, kako se žival muči! Sem visel tam pri Marinu in Kati in hotel v miru crkniti, pa mi je Milan naročil, naj se prestavim na polico, da moja naloga še ni končana, da moram pomagati še nosila skozi ožino iz brezna spraviti. Sem pomagal še tisto, Zdenkica je izginila skozi ozko razpoko v manjšo dvoranico, kjer jo je že Alešev mešani pevski zbor prevzel, jaz sem si pa rekel, da zdaj bom pa v miru crknil. Sem kar sedel tam na tisti polici, dokler ni do mene priplezal Simon, ki sem ga tudi iz ene druge ekipe povišal v mojo ekipo in zahteval, da se umaknem, da on nosi robo naših manevrov, ki so jih sproti pospravili, ekipam više, ki jim robe manjka!

Sem se umaknil in pri premiku ugotovil, da imam škornje polne vode! Zdaj poznam Mitjatov občutek. Ni dober, vam povem!

Garači pod mano so vse pospravili, nekateri so pomagali transportirati nosila še nadalnjih 100 višinskih metrov proti izhodu, jaz sem pa zadaj ostal in kofete kuhal za tiste, ki so si jih želeli, pa makaronflajše kuhal, ko so se manevri odmaknili od mene, sem jim pa počasi sledil in pospravljal, kar so za sabo pustili vrvi in kovačije.

Na koncu smo v jami ostala sama s Kaničem, malo pred izhodom sva pa še Simona ujela, ki je tudi pospravljal, Mi trije smo prišli iz jame zadnji, kar je pomenilo, da je vaja uspela. Mislim, če se pri transportu nihče ne poškoduje in poškodovanec pride ven brez dodatnih poškodb, je to uspeh. Sem se res bal, da se bo kaj nepredvidenega zgodilo, ko je toliko ljudi na kupu v takšni jami, se mimogrede lahko. Pa je bila na srečo edina poškodba cele vaje le odgrnina na licih. Bizi je zunaj pri bazi nekaj trapljal in čmoknil na rilček …

Ko sem se malo nadihal, je začel seveda naročati, kaj vse moram še narediti, ker je bilo potrebno še celo bazo pospraviti in nekaj materiala znositi h koči, a sem se kar na zadnje noge postavil in le najlažjo dodatno transportko vzel. Da bo to dovolj. Sem počasi hodil proti koči Petra Skalarja, z res dobrim občutkom, ponosen, iz kakšne globine smo povlekli in čeprav nisem delal na dnu, sem kot majhen kamenček v mozaiku tudi sam pomagal pri uspešno kočnani nalogi. Kajti prav vsak član tokrat res številne ekipe je enako pomemben, pa naj je bil na dnu, dva dni brez spanca ali gor v bazi, z odrgnino na licih in zmrznjenimi kostmi zaradi neprespanih ledenih noči!

Okej, če dobro pomislim, je še najbolj trpela Nina, ki je bila dva dni v bazi z Bizijem, ker to je že za benificiran staž, a to je že cepidlačenje …

Sem torej hodil proti koči, topli večerji, družbi, čistim oblačilom po več ko 12 urah v jami in sem bil ponosen in sem po radijski postaji poklical komandanta. Že krepko čez eno zjutraj je bilo, že nedelja, a se je takoj oglasil. Sem mu, ponosno, že kar malo čizi je bilo, priznam, pa še skoraj polna luna je svetila, nebo, polno zvezd, vse do morja se je videlo, razsvetljen Trst v daljavi, padska nižina, 2300 m visoko sem se opotekal po kamenju in skalah Kanina, poročal, da sem zadnji reševalec, ki je prišel iz jame, da jama je prazna in pospravljena, da si lahko torej oddahne. Njegov glas je bil zbit, neprespan, hripav, vedel sem, da mu je bilo trikrat huje zunaj kot nam v jami in da bi bil stokrat raje z nami v jami kot zunaj z milijon novinarji in VIP gosti in tritisoč problemi naenkrat in sem bil prepričan, da me bo  pohvalil kot reševalec reševalca, ki se med seboj razumeta skorajda brez besed in se morebiti celo zahvalil, čeprav mi tega ne delamo za zahvalo (pa tudi za denar ne, da no bo kdo narobe razumel!) in je bilo nekaj časa v majhnem zvočničku prenosne radijske postaje tiho in sem mislil, da so ga čustva izdala pa je še meni postalo še bolj toplo pri srcu.

Čaki, zdej pa neki ne štekam, je bil začuden. Baza je sporočila že pred desetimi minutami, da je zadnji reševalec prišel iz jame, zdej pa ti sporočaš, da si zadnji lihkar iz jame prišel! Pa kaj zdej ta baza dela, a nimajo nobene kontrole al kaj, kolk vas je v jami in kdo je zunaj?!

In, ja, evo, jebajga, še vedno sem bil 2300 m nad morjem pod skorajda polno luno in milijon zvezdami s Trstom razsvetljenim in morjem nekje, ki se je slutilo v daljavi, ampak tisti čizi filing je pa v hipu izginil. In sem mu mirno priznal, da ima baza dobro evidenco, da sem pa sam rabil 15 minut, da sem k sebi prišel in da ga kličem med hojo proti koči in sem se hotel samo malo pohvaliti, da smo bili pridni in uspešni. In je zagodrnjal, da smo bili in pridni in delovni in uspešni in da je ponosen na nas in da je kljub strogi prepovedi alkohola med vajo, dokler niso vsi reševalci v dolini, dovolil vsem po eno pivo in da naj si ga, ko pridem do koče, kar privoščim.

Kar je, glede na to, kolikor mojega komandanta poznam, še najbolj blizu ogromni pohvali, a kaj, ko piva ne pijem. Ampak, saj namen šteje, mar ne?!

Dobro, sem tisti pir potem požrl, iz inata, med dvema kavama. Mi je pasal, moram priznat! Še bolj mi je pa pasalo, ko sem na poti proti koči zagledal nekaj lučk, ki so se mi bližale. Je par kolegov, ki so že prej iz jame prišli in so se že najedli in malce odpočili, namesto da bi popadali v postelje, odšlo proti bazi, pomagati trogati opremo. So mi hoteli tudi mojo prasico vzeti in pomagati, a je kar naenkrat postala lahka. Sem jo sam odnesel. Pred kočo cunje vrgel s sebe, švic iz škornjev izlil, Milivojevo pečenico z zeljem pojedel (ob dveh zjutraj je možak pekel!!) in tisti pir požrl! Dobro, pečenico so že čakali tudi Damijan, Anže in Den, ki so prej v kočo prišli, a kakor v vsakem svinjaku, se morajo tudi pri nas mladi prašički naučiti reda pri koritu, ker se ve, da imajo stari prasci prednost. Niso preveč nergali. Okej, lažem, sploh niso nergali!

Vsak je spil po en pir in se je tistih praznih pločevink kar nekaj nabralo, ko je pa prvega Reharja kar za mizo vzelo (ne od enega pira, tri dni je bil v jami na dnu!), smo ga pa obložili s pločevinkami, ga pofotkali in komandantu poslali. Da eni ne ubogajo njegovega dovoljenja po samo enem piru!

Sem prepričan, da mu je vsaj za hip pumpico malce v obrate pognalo, preden je ugotovil, da ga hecamo, saj nas že pozna …

Čez tretjo zjutraj sem se vrgel v posteljo, ko sem pa oko odprl in skozi okno videl rumeno nebo, se je pa moja neizkušenost ob takšnih nemogočih urah pokazala. Sem bil prepričan, da je že devet, sem vstal, si zunaj oščetkal zobe, skuhal kofe kar na balkonu, saj sem par ur prej tam odvrgel svojo jamarsko prasico in si potem enega z užitkom pricinil. Da ni nikjer nobenega, se mi ni zdelo čudno. Potem je od nekje pritrapljal Rehar. Stari, ti si v gatah, tle je pa voda mal zmrznjena? Sem zmignil z rameni, po dveh dneh v jami je nula super, če je vroča kava v roki. Potem mi je pokazal telefon, je imel gor neko aplikacijo za spremljanje avionov na nebu, pokazal neko rdečo črto na nebu v daljavi, povedal, da je tisto italijanski avion, ki leti nekam v Grčijo in je tik nad Pulo trenutno na višini 10000 metrov, da mi smo na višini 22oo metrov in če izračunaš neke kot in sinuse in kaj ti jaz vem kaj še vse, potem ugotovimo, da je vidljivost trenutno na Kaninu kar 63 km daleč!

Me je kar malo glava zapekla, nič ne tajim in sem se komaj spomnil vprašati ga, koliko je ura, če njegov telefon tudi to kaže in je pokazal pol sedmih zjutraj in bi me kmalu kap in sem se nemudoma vrnil v kočo, da se spet spravim v posteljo, pa je bila jedilnica že polna budnih in veselih ljudi, Tomaž me je pa kar pod roke prijel in ven potegnil, da bova sončni vzhod zamudila. In sem potem v podkombinezonu z drugimi stal ko en bolek na balkonu Skalarja in čakal, da je “plop” naredilo in je v hipu vroče ratalo, potem so se pa že spet kave začele kuhati in sem pozabil na spanje.

Potem smo pa bale opreme na Milivojevo tovorno žičnico naložili, se sprehodili do kaninske žičnice, jo premetali k njim in se končno spustili v dolino. Kjer so nas malo potrepljali po ramenih, da smo bili pridni, potem smo lahko tabor pospravili, pa pasulj smo dobili, ker je bila taprava ura. Sem pojedel in odšel gledat, kaj počneta Kanič in Burja, ki sta nek šotor pospravljala in sem jima dajal navodila, zadaj so pa pri kosilu ostali reševalci v daljavi sprejemali stave, ali se bom kaj sklonil in pomagal ali ne. Sem veliko večino zafrknil, ker toliko moči sem pa še imel, da sem se in prijel nek trak, da sta laže dokončala …

Na koncu pa še analiza in taprava pohvala od komandanta. Saj če hoče, potem zna!

In je šla vaja reševanja iz globine 911 m počasi v arhiv kot največja vaja doslej, mi pa počasi domov …

 

 

Napiši mnenje