Zares dolg vikend

V soboto smo imeli še zadnje vaje pred izpiti za jamarske reševalce, ki bodo ta vikend. V Hudi luknji, kjer bodo tudi izpiti. Nekako sem mislil, da bomo kar kmalu končali, a je strah pred izpiti velik in so trenirali. Do nezavesti. Parkrat nas je dež namočil, kar ni motilo nobenega, niti mene ne, saj sem stal pod mostom. Najbolj moram pohvaliti Nino, ki se je žrtvovala v nosila in smo jo par ur trajbali gor in dol, pa se ni zelo pritoževala. Vsak od reševalcev je želel poskusiti tudi prepenjanje nosil čez odmik na tirolki, kar je kar zahteven manever, predvsem pa počasen. Zadnji se je na odmik spravil Gregi in ko je Nino v nosilih končno spravil na drugo stran žičnice, se je že mrak delal. Morali bi jo še enkrat spraviti čez odmik, da bi jo potem z lahkoto sneli z vrvi, a se mi je to zdela izguba časa in sem tečajnikom predlagal, da jo kar na tisti strani z vrvi spustijo. So seveda vsi protestirali, da to bo težko, da se vrv povesi in jo bomo težko čez ograjo spravili, a sem jih pomiril, da smo vendar reševalci. Močni in sposobni. In so jo potegnili do ograje pri cesti, potem smo se začeli pa po glavah praskati. Ker nam je skorajda pod most ušla! Ja, res je, če bi jo potegnili nazaj in čez odmik, bi nam vzelo morda 15 minut, a kaj, ko ljubimo izzive. In smo jo kar tam spod mosta poskušali izpeti, kar pa seveda ni bil mačji kašelj. Pa še veliko več časa nam je vzelo! Na koncu, ko ni bilo več druge možnosti, smo jo potegnili pod ograjo, ker moramo trenirati tudi ožine, čeprav je Nina vpila, da ne bo šlo. Je šlo, prsni koš se je ravno dovolj stisnil, da je šlo …

Po večerji so reševalci zahtevali tudi sladico, no, Primož jo je, in smo mu dovolili sladoled. Saj druge sladice itak niso imeli in na sladico pravzaprav sploh nihče ne bi pomislil, če ne bi imeli hladilnika ravno pri vratih. In smo potem vsi zahtevali sladico in jo tudi dobili. Ne morete si predstavljati, kako en sladoledek nariše nasmehe na obraze kandidatom za reševalce, ki so 12 ur garali ko da so plačani za najbolj težaško delo!

V že debeli noči smo se razpršili po Sloveniji in domovih, le midva z Grdinom sva ga pičila v Divačo. Ker sva morala v nedeljo v Labodnico pomagati ekipi japonske državne televizije, ki pri nas snema dokumentarec o našem podzemlju. Ker sva tja prišla že krepko po polnoči, sva se zmenila z Jakatom, da lahko pri njemu parkirava in prespiva kar v kombiju. No, jaz sem prespal v kombiju, Grdin je pa šotor izvlekel in ga postavil na vrtu. Jaz sem bil proti, ker nisem bil povsem prepričan, da sva sploh pred pravo hišo, a se ni dal motiti! Bolj ga je motilo, da ni imel blazine in ga je neka veja žulila v hrbet vsaj dve uri, preden je pogruntal, da ima tako velik šotor, da se lahko premakne in ga veja potem ni več žulila …

Ker Jaka občasno bere moje zapise, me je nekaj čez sedem zbudil s kavo. Sem se kar stopil, priznam! Potem smo se zapodili po japonsko ekipo in bili pred dveto že v Labodnici. Ki ima vhod na italijanski strani, kakšnih 100 m od slovenske meje. Znana je pa predvsem po tem, da se do globine 330 m, kjer prideš do podzemnega toka reke Reke, spustiš po lojtricah! Res! Ni zelo naporno, razen če seveda ne trogaš opreme za snemanje dokumentarca! Najboljšo je potegnil Božič, ki si je pod sabo navezal dva ogromna kvadratna kufra in jih potem rinil v okrogle ožine! No, tudi meni ni bilo lahko, saj se je režiserka odločila, da bom glavni igralec jaz. Ni pomagalo, da sem ji priznal, da nič ne vem o jami, o Reki tudi bolj malo, da se mi o geoloških pojavih bolj malo sanja … Na srečo zelo verjetno poleg nekaj milijonov Japoncev nihče ne bo videl tega dokumentarca, zato se preveč ne sekiram. Naj samo povem, da sem potem, ko so me prisilili v vlogo, postal eden največjih poznavalcev podzemlja pri nas. Kaj pri nas, v Evropi. Ma kaj Evropi, na svetu! Sem prepričan, da bom slaven v deželi vzhajajočega sonca, tako pametnega zagotovo še niso videli na televiziji. Dobro, morda bo kakšen geolog skočil pod strop, a njemu se pa lahko izgovarjam, da so me napačno prevedli … Okej, tudi Italjani bodo lahko malce nejevoljni, saj sem moral ob mejnem kamnu pokazati, kje je Italija in kje Slovenija, mimogrede sem pa še pripomnil, da se to z lahkoto vidi, ker mi imamo asfalt, oni pa še makadam …

Najhuje pri vsem je bilo, da sem imel ves čas na sebi brezžični mikrofon in se niti scat nisem upal, saj so Japonci ves čas poslušali. Sem enkrat vmes pozabil in si med spuščanjem po lestvah nekaj popeval, pa so me potem kar zgroženo gledali! Kako bi šele gledali mojega prijatelja Anžiča, če bi namesto meni njim prinesel posnetke jamarjenja skozi Hudo luknjo, da jih uredijo, saj je imel na čeladi ves čas kamero. Jih je prinesel meni, naj jaz iz parurnih posnetkov filmček zmontiram, a me je minilo, ko sem na posnetku opazoval, kako urinira. Je tudi on pozabil, da ima kamero na čeladi, ki snema, kamor gleda …

Iz jame smo crknili že skorajda v temo, čeprav je gor plezati po lestvah lažje kot spuščati se po njih, a je režiserka še gor grede delala posnetke …

Po obilni večerji sva z Grdinom prespala pri ekipi v hotelu in se potem naslednji dan, v ponedeljek, pustila pregovoriti, da jih spremljava še v neturistične dele Škocjanskih jam. Da se bodo bolj varno počutili v družbi jamarskih reševalcev. In je bilo zanimivo, nič ne tajim, neturistični deli ob reki proti Martelovi dvorani so čudoviti, a če si otovorjen ko osel in se vsakih nekaj minut ustavljaš, da se kaj posname, kmalu ni več tako zanimivo …

V nedeljo in ponedeljek je bilo prvič letos tudi prvič res vroče, a tega z Grdinom nisva opazila, saj sva bila oba dneva od jutra do večera na mrazu v podzemlju. Sem se v ponedeljek zvečer pripeljal domov, skočil pod tuš, pocrkljal kuzlico (ženi sem lahko samo pokimal, ker se ve, kdo zahteva več pozornosti!), skočil za računalnik, da sem vsaj približno prišel na tekoče v par urah, potem sem moral pa že do Remiha, ki si je za torek dopust vzel, ker se bližajo tudi jamarski izpiti in je želel malo potrenirati. Saj sem poskusil, da bi morda to zadevo prestavila, pa se ni dal. Je že hrano nabavil in se v mislih že tri dni prej v hosto prestavil in kako ga potem prestaviti spet nazaj brez zamere?!

Sva se v postelji v bivaku spravila šele okoli treh zjutraj, ker pa sem bil jaz še na japonskem času, sem vstal v torek ob osmih zjutraj, prijatelj, ki je bil na dopustu, si je pa lepotnega privoščil skoraj do pol enajstih! Posledično sva se zatelovadila spet skoraj do noči in sem jamarsko opremo že ponoči obešal, saj je oddajala take vonjave, da sem jo moral vreči v pralni stroj! Pa še dobro, da sem jo, saj me je danes zadelo sporočilo, da je v Pološki jami slovenskega jamarja, ki je skozi jamo vodil dva nemška jamarja, na globini 100 m začelo špikati pri srcu! Mene ni pri srcu, le v želodcu me je stisnilo! Smo imeli pred leti vajo tam in se še dobro spomnim, kako smo crkovali! Kolege, ki so jih aktivirali (novomeški center je bil samo v pripravljenosti), je helikopter z Brnika odpeljal že slabo uro po klicu na pomoč! Ko da smo profesionalni gasilci, res!

Dobro, dan je šel v maloro, saj sem pripravil opremo in nahrbtnik in do noči, ko je bila reševalna akcija končana, samo v telefon buljil. Bo pa jutri spet luštno, ko bomo po treh dneh matranja v Hudi luknji dobili nekaj novih reševalk in reševalcev …

Napiši mnenje