Kategorija: Razno

Televizijo gledam poredko, a če že jo, mi reklame seveda ne uidejo. Ena je bolj debilna od naslednje. Gledam modela, ki mu na podplat kapnejo kapljico super lepila in ga pripopajo na strop in model obvisi. V naslednji reklami pa je že napopan in samo pove, da še kar visi. »Ja, pa kaj še,« se razjezim, ko mi ga med TV dnevnikom pokažejo že četrtič in se odločim njegovo vajo ponoviti. Kupil sem pet majhnih tubic super lepila in prinesel gojzarje in pancarje. Prinesel jih je tudi Čampa, gojzarje namreč, a so bili tako umazani, da bi jih morali dva dneva čistiti, preden bi lepilo sploh prijelo, tako da smo uporabili samo moje. Ko smo ob kavicah modrovali, kako bi zadevo izpeljali, sem si kapnil kapljico na prst in ga pritisnil ob Inginega. A ni kaj pride držalo, se je mimogrede odtrgala! Ogorčena sicer, kaj hujšega pa ni bilo. Potem sem, ko niso gledali, namazal en konec svinčene cevi in poprosil nekoga, ali jo lahko prime, a se tudi ni prilepil. Vsaj ne za dolgo. Urši sem namazal ročaj skodelice (sem nekako upal, da bo morala naslednji dan v službo s skodelico v roki!), pa se je mimogrede rešila, nekomu sem kapljico kanil na cigaretni filter in se mu je cigareta sicer prilepila na prst, to je bilo pa tudi vse! Švent je bil razočaran. »Mogoče bi pa moral kupiti sekundno lepilo,« je podvomil. In sem podvomil še jaz, dokler na etiketi nisem prebral, da sem prinesel sekundnega. A v navodilih za uporabo sekundnega lepila piše, da moraš lepljene stvari najmanj deset minut tiščati skupaj! Hej, kdo koga lima!? Zakaj sekundnemu lepilu raje ne rečejo desetminutno lepilo!?! No, motivacija nam je popolnoma padla. Lepilo sem na stvari lepil le še iz nekakšne vdanosti v usodo in v upanju na čudež , a ko rezultata ni bilo in ko sem se vsem povzpel že čez glavo in se sploh premakniti niso upali, kaj šele, da bi se česa dotaknili, smo končno uporabili možgane in se odločili držati navodil. A kako človeka deset minut držati dvignjenega pod strop? In smo se domislili »a je to« rešitve. Na tla smo položili desko, na vsak zob gojzarjevega podplata na debelo nakapljali lepila (Čampa ga je nanesel tudi med profil, a sem mu obljubil, da tega ne bom omenil!), potem pa sem deset minut stal pri miru, v upanju, da bo lepilo prijelo. Naredil sem napako, ker si pri roki nisem pustil nič priročnega (na primer svinčene cevi), ker je bil Suki ves čas za mojo ritjo, a človek res ne more misliti na vse. Po desetih minutah so močni pobje in Luka poprijeli za desko in me enostavno obrnili na glavo. In, glej čudež, lepilo je držalo. Bingljal sem kot kakšna posušena klobasa z glavo navzdol. A ne dolgo, kmalu se je zaslišalo pokljanje. Popustil je namreč furnir na deski in Suki me je v zadnjem trenutku ujel, da nisem z glavo butnil ob tla. Bi poškodoval parket in bi mi bilo potem nerodno. No, saj nerodno mi je bilo vseeno, ko sem ugotovil, da sva s Sukijem v klasičnem 69 položaju. Stoječem! Ko sem še v mladosti (v času elektrifikacije) eksperimentiral, sem bil prepričan, da ni izvedljiv in sem ga preskočil in se danes, na stara leta, tolčem po glavi, a kaj bi, je šlo že mimo … Svoje smo že odjebali, bi rekla B.

Za lep zaključek večera pa so poskrbeli naši vrli policisti. Seveda so me zaradi redkega nočnega prometa ustavili, predvsem zato, da si preženejo dolgčas, ne iz kakšne zlobe, bognedaj! »Kontrola prometa. Vozniško, prometno! Opremo imate?« Seveda sem suvereno pritrdil, a sem moral kljub temu odpreti prtljažnik. Policist mi je pomagal najti iskano (sam, če sem iskren, nimam blage, kaj potrebujem in kaj imam, a očitno sem imel!), pri tem mu je pogled ves čas uhajal na moje gojzarje, zelo očitno zalepljene na leseno desko. Bi lahko bilo še bolj očitno? Lopov se je ujel na limanice! Nekajkrat se je že pripravil, da bo vprašal, potem pa verjetno spoznal, da bi bilo to enako, kot če bi se morilec naokoli sprehajal z napisom, da je morilec, in je potlačil radovednost.

Pred kratkim smo kofetkali in modrovali o tem, kako brez veze so lokali s tako imenovanim erotičnim programom pa to. Mislim, tam neke ženske telovadijo po drogovih in to je to. Zakaj bi to nekdo gledal? Prebivalcev majhnih mest, kakor je recimo Novo mesto, to zagotovo ne zanima, pa ne zato, ker bi njihove ženske nemudoma izvedele, kje so bili, temveč zato, ker to pač res ni zanimivo. In smo potem kar tako malo, za možgansko telovadbo, modrovali, kaj pa bi prebivalca majhnega mesta pritegnilo v lokal. Za edino omejitev smo si zadali ne previsoke investicijske stroške, ker tudi tisto štango, ob katerih se umetnice zvijajo, ti pri Kovinarju za drobiž našvasajo, ostalih omejitev pa ni bilo. In je zmagala ideja o motorki na ketni. Ja, prav ste prebrali. Si predstavljate gostinca, ki bi imel v lokalu motorno žago, priklenjeno z verigo, ki bi jo lahko za kakšno nizko ceno malo zakurblal?! Pa to bi bil pri nas v Novem mestu totalen uspeh. Ljudje bi stali v vrsti, da bi lahko malo kurblali, med čakanjem pa bi pijača tekla v potokih, ko bi se tako slinili in izgubljali tekočino v pričakovanju naslade! Na verigi pa bi žaga morala biti zaradi dveh razlogov – prvi je seveda očiten, da je kdo ne skrije pod srajco in ne odtuji, drugi pa zaradi nesreč. Ker smo Novomeščani znani po tem, da se radi pohecamo in da ne bi kdo s precej cvička čez žejo popitega preveč zamahnil proti kolegu, seveda samo v zajebanciji, a vseeno. Nadgradnja te ideje bi bil pa recimo kakšen hlod na sredi gostilne, samo to je pa logistično že bolj problematično, kdo bo to vsake dve uri noter in ven nosil?! Četudi bi bila ta nadgrajena ideja lahko dražje tržena, bi za sabo potegnila preveč dela, zato predlagam, da gostinci uporabijo idejo ena. Motorka na ketni. Za nagrado za idejo prosim samo za par brezplačnih zamahov po zraku s polnim gasom, ko prvič obiščem lokal …

Vsake toliko srečaš pametnega človeka, še bolj poredko pa pametnega in duhovitega. Še bolj poredko, če sploh kdaj, pa takšnega človeka srečaš v javni upravi! No, jaz sem ga. Gozdarskega inšpektorja-svetnika Boruta, ki mi je pred kratkim zaradi zapisa na blogu poslal vabilo na zaslišanje. Na blogu sem namreč, kot seveda znam, opletal z jezikom in pisal, kakšen frajer sem, ker z mojim Ladkotom divjam po hostah cele noči in se je odločil, gozdarski inšpektor namreč, tovrstnemu početju narediti konec. Kar je seveda pohvalno, če bi bili moji zapisi povsem resnični in faktografski. Kar pa niso, ker sem pisatelj, ki mu domišljija itak preveč dela. In kaj dodam. Ko sem čakal na zaslišanje, sem se najbolj bal, kako človeku, pa še inšpektorju povrhu vsega, razložiti, da pač gobcam. Kako razložiti resnemu človeku, da lahko drug človek, ki naj bi bil tudi resen, iz ene ali dveh voženj naredi vožnje po cele noči. Kako mu sploh razložiti kar koli, da te ne bi kaznoval zaradi nečesa, kar si napisal, naredil pa ne?!

No, pa se je izkazalo, da je inšpektor razumen človek, ki ve, kaj je pisateljsko blebetanje in je v obrazložitev zapisal, da ne more z gotovostjo trditi, da sem res kršil predpise, ki govorijo o prepovedi voženj z vozili izven gozdnih cest in  da je (POZOR!) “inšpektor med drugim prečital knjigo Neizstreljeni naboj, katere avtor je g. Šinigoj, ter ugotovil, da je v resnici nagnjen k pretiravanju oz. k spreminjanju dejstev zaradi dramatičnosti.” 🙂

Evo, oproščen krivde, ker človek ve, kaj je pesniška svoboda in kurčenje  za šankom, za kazen, ker je sploh pomislil, da bi jaz lahko kršil zakon, si je pa kar sam pokoro naložil  – prebral je moj roman. In potem pronicljivo ugotovil, kar še noben književni kritik ni, da sem gobcač, kar je pa čista resnica …

Na mostu Drvenija u Sarajevu okupilo se mnogo ljudi. Gledaju odozgo kako ispod mosta Mujo guzi Sulju. Dolazi i Haso. Pita Muju šta to radi.

Mujo kaže: Sulji pozlilo pa mu dajem prvu pomoč.

Budalo, kaže Haso, to se radi usta na usta.

A Mujo če njemu: Tako je sve i počelo!

Lepo vreme in ogromno snega. Vogel. Bi si človek lahko želel še kaj več? Težko, če je smučar, a tudi to včasih ni dovolj za popolno zadovoljstvo, kajti v vsak raj se mimogrede splazi tudi kakšna kača. Vrste pred vlečnicami me pravzaprav niso motile, sem že v letih, ko človeku malce predaha po spustu kar prija, a kaj, ko si med čakanjem prisiljen poslušati tudi glasbo po izboru lokalnega podajalca sider. Ne vem, ali so starši teh podajalcev sider bratje in sestre, zagotovo pa so si v najbližjem sorodstvu starši ustvarjalcev glasbe, ki sem jo bil proti svoji volji prisiljen poslušati cele dneve. Toliko bebavih rim, tako kretenskih besedil, tako nagravžno (ne)prikrite spolnosti in omenjanja seksa že dolgo dolgo nisem slišal. Kdo to producira, kdo to konzumira!? Mislim, konzumira po svoji prosti volji?! Vsakič znova, ko sem prišel do sidra (ali zastarele sedežnice, ki sem jo na Voglu drsal že pred dvajsetimi leti!) in sem želel vprašati, ali poslušam radijsko postajo ali posneto zgoščenko, me je zanesen in vesel izraz na obrazu podajalca sider in po ritmu tancajoče nožice prepričal, naj tega ne storim. Ker bom povzročil konflikt, saj človek mojega kulturniškega zgražanja zagotovo ne bi razumel! Tu in tam sem sicer slišal kakšno nerganje, predvsem staršev majhnih otrok, za katere je pravzaprav vseeno, ali retardirani pevec poje Usedi se na mojo banano ali pa bi moledujoče cvilil Natakni se na moj kurac in za katere je pravzaprav vseeno, ali bebava blondinka poje Ne grem na kolena ali pa bi užaljeno krakala, da kurca pač ne bo vzela v usta (zaradi kakršnega koli razloga pač ne!), to pa je bilo tudi vse. In ta dva primera sta bila od vsega repertoarja, ki sem ga bil prisiljen preposlušati po nekajkrat, še med najbolj nedolžnimi!!!
Res, če bi mi kdo dokazal, da tovrstno »glasbo« posluša več kot pol Slovencev, si prostovoljno oblečem trenirko (ki je sicer sploh nimam, a si jo nemudoma kupim!), sedem v avto, navijem turbo folk musko na ful in si brundam, da naj se Prešeren in Strniša jebeta, ker itak nimata pojma o poeziji!

Najbolj žalosten pa je bil pogled na tujce, ki so v vrsti čakajoč na poskočne viže migali z ritkami, besedila na srečo itak niso razumeli. In sem se spomnil tiste reklame, ko se švedska družina spoka v avto in odpelje, iz radia pa se zasliši pesem I wanna fuck you in the ass. Punčki zadaj se spogledata in muzata, ata in mama pa med vožnjo veselo migata ob ritmu. In, ja, uganili ste, reklama je bila za šolo učenja tujih jezikov. Kaj pa s takšnimi popevkami reklamirajo nekatere slovenske radijske postaje, mi ni jasno. Mogoče hočejo narajcati čim več Slovencev, da bi bolj fukali in v perspektivi imeli več otrok, da ne bomo izumrli?!?

… potem je pa itak čez pol ure snežna nevihta prišla.