Pred jamo smo se zbrali ob 8. uri. No, vsaj tak je bil načrt, s Klemnom sva malce zamudila, predvsem zato, ker je popolnoma nesposoben. Ni me uspel zbuditi! V notranjost smo se podali tako jamarji kakor simpatizerji kakor “turisti”, od katerih smo se nekje na koncu osvetljene in z lično betonirano potko opremljene jame poslovili. Saj ne rečem, jama je čudovita, ima vse, kar ima recimo Postojnska jama (razen vlaka, seveda), a mene je bolj zanimal del, kamor turisti nimajo vstopa.
Tako veliko število obiskovalcev neturističnega dela, ki se začne z zelo dolgo ožino, je seveda pomenilo zastoje, ki so mi pa kar odgovarjali, če sem iskren, saj sem si lahko malce spočil od vsega tistega matranja in zvijanja. Najbolj me je motila torba, v katero sem si pripravil malico, vodo, čokolado, rezervne baterijske vložke in čisto perilo, ki se je ves čas zatikala, pa debel flis je povzročal nenormalno potenje, znoj je ves čas silil v oči. Ko smo po kakšnih stotih ali dvestotih metrih končno izplezali iz ožine, sem flis jezno slekel, ga stlačil v torbo in vse skupaj nekam zabrisal, a mi nihče ni povedal, da smo iz taglavnega matra že prišli, zato sem kasneje pogrešal tako toploto kakor hrano, še najbolj pa rezervne baterijske vložke, a na srečo je bilo svetlobe od številnih svetilk dovolj, toplo mi je pa kmalu postalo zaradi adrenalina.
Mimo dvorane netopirjev, Lepe dvorane in Velikega balvana smo prišli do zadnje dvorane, Velikega jezera. Do jezera smo se spustili po lestvicah. Miha je nadzoroval spuščanje in da je vse potekalo varno, meni pa je s samo s prstom pokazal, kje je pred leti odkril nadaljevanje. In sem že bil v blatu, bolj pravilno rečeno, blato je že bilo v meni. Gladina vode je bila ravno prav nizka, da smo se lahko zrinili na drugo stran, v Šumečo dvorano, bučanje deroče vode je postalo še bolj glasno. Začutil sem tisto jamarsko vznemirjenje in čeprav nisem bil prvopristopnik, kar ni hotelo popustiti. Štirje najbolj firbčni smo se podali naprej, kar ni bilo zelo težko, saj so bile v blatu zelo jasno vidne sledi prejšnjih obiskov. In smo hodili in hodili, dokler nismo prišli do podzemne reke. Kjer smo si, čeprav ne vem, zakaj, oprali škornje ter počakali na ostale. Prišli so skoraj vsi razen Šulca, ki je čakal pri lestvah, ker se mu do jezera ni ljubilo spuščati! Malo je vrtal po nosu, ko pa je enkrat pogledal navzdol, ni bilo nikjer več nobenega. Kam smo izginili, se mu seveda ni niti sanjalo. Danes ga malo boli rit, ker se zaradi tega že ves čas grize vanjo!
Nazaj je šlo enostavno, ker smo bili vsi pod vtisom videnega, le ožina se mi je zdela še bolj ozka, ne vem, zakaj. Klemnu in Šulcu pa bolj adrenalinska, ker je nekdo v ožini, ki ni najbolj prevetrena, enega hinavskega stisnil. Pa se nista sekirala zaradi smradu, ker mi jamarji smo namreč vsega hudega vajeni, saj to itak vsi vemo, le odprt plamen sta imela na čeladi in sta se bala eksplozije …
V turističnem delu smo, z blatom zamazani od pet do glave, srečali veliko skupino starejših obiskovalcev, ki so nas presenečeno opazovali. In sem jim rekel, naj nas nikar tako zviška ne gledajo, da bodo oni tudi takšni ven šli, zato je njihov vodič potreboval veliko retoričnih spretnosti, da jih prepričeval v nasprotno, čeprav sem po izrazih na obrazih nekaterih starejših mamic videl, da mu ne verjamejo najbolj in so jo hotele kar podurhati ven!
Na piknik placu so nas čakale dobrote z žara, hrane je bilo več ko preveč, dobra je bila, da smo si prste oblizovali, za popestritev zaključka pa je poskrbel bik, ki je skočil na kravo, ki se je delala fino in se mu izmikala, za malo smeha pa je poskrbel Šulc. Ko smo se namreč mestni fantje, ki takšno pornografijo lahko gledamo samo na animal planetu, približali obori, da bi bolje videli, je Šulc zagrabil za električnega pastirja in potem še za Klemna …
Foto: Miha Rukše
Res lahko eksplodira? 🙂