Pred časom sva s Klemnom že iskala Pihalnik in ga nisva in nisva našla in sva se razburjala nad zemljevidom, ki je imel vhod v jamo vrisano kar na cesti, midva pa sva zadevo seveda iskala po gozdu. Ko sva že skoraj obupala, sva vhod, jasno, našla na cesti.
Kakor koli, takrat v jamo nisva šla, ker se je Klemen bal, da naju bo kdo povozil, vmes pa je zbral toliko poguma, da sva se v nedeljo vanjo le ojunačila vstopiti. Na pot sva se napotila relativno zgodaj, še bolj zgodaj pa bi se, če človek ne bi zaspal. A pustimo detajle, ob enajstih dopoldne sva že navezala vrv na pritrdišče in se spustila v notranjost. Dol sva hodila počasi, ker sva pogledala v vsak stranski rov in luknjico, pa varovanja sva tudi zelo previdno delala, ker so bili noter samo stari klini in sva vsako pritrdišče iz previdnosti res večkratno zavarovala, a se je vsakič že po pol metra spusta zaslišala Klemnova kletvica, ko je zagledal povsem soliden in dokaj mlad vijak. Naj povem, da bi lahko porabila vseh deset ploščic, a sva samo dve (vse drugo je bila impro liga!), a s tem se človek lahko hvali le, dokler je pripravnik.
Pred časom sva 110 metrski štrik prerezala na pol, ker je to bolj praktično, ampak bolj sva se spuščala v globino, bolj je bila prazna torba. No, saj to je bilo za pričakovati, seveda, ker popolnoma retardirana kljub vsemu nisva, a kaj, ko mi je na koncu do dna zmanjkalo natančno pol metra! Lahko bi se spustil, jasno, a bi se sproščena vrv seveda sprostila in je potem ne bi več dosegel. Zaklical sem Klemnu, da mi manjka pol metra in je prišel pogledati, ker sem bil na vrvi tudi sam (zadnji spust ni vertikalen in sem lahko stal), je on z lahkoto dosegel dno, se odpel in za kakšne pol ure odšel še malo “raziskovat”. Jaz pa sem bil koristen kot utež …
Po dobrih treh urah in pol sva se že nastavljala soncu, kruleča trebuha pa sta spomnila, da bo treba domov, med hudi ženo in mamico, ki sva jim obljubila, da bova najkasneje za kosilo doma. In je bilo potem kosilo servirano hladno, s sladico iz jezičnega pudinga …