Ah, Čaganka

Končno sem se lahko spustil v njeno nederje. V največjo, najglobljo jamo širše Dolenjske … Začetek je bil krvav, vstajanje ob pol šestih zjutraj, kavo sem kar v Ladkota odnesel, potem pa takoj na bencinsko po olje za motor, ker je že lučka gorela in me je model spraševal, katero olje naj da in je bil odgovor lahak – najcenejše, ker drgač Rus ne zna delati! Pa itak se je potem izkazalo, ko je olje že vetrobransko šipo popackalo (kdo še toči olje pri prižani mašini poleg mene!?), da je lučka gorela zaradi prenizkega nivoja zavorne tekočine, ampak to je že druga zgodba. V Dolenjskih toplicah je bil še mrak, le en idiot je tekal v kratkih hlačah, lepo vas prosim, sem odprl okno, da sem čik ven vrgel in sem ga mimogrede še nazaj v posteljo poslal. Pa da naj si termometer še mimgrede v rit vtakne … Ni razumel, jasno, ampak je bil tiho, z možaki v ladi nivi, stari 20 let se ni za zajebavat, vam povem. Pri Črnomlju v gozd in potem po orto terenu do neuglednega vhoda. Plus Andrej in Franci. Je šlo kot po maslu, štriki blatni kot le kaj, malo dol, malo vodoravno čez ožine, smo se naplezali in nahodili in namatrali, da smo prišli na minus 220 metrov v Klepčevo ožino, ki smo jo nameravali širiti. Ker obeta, iz nje močno piha. Čas se je ustavil, samo blato in macola in špica in premikanje odkrušenih kamnov. Dokler se vse skupaj ni toliko razširilo, da smo se zrinili skozi. Adrenalin je šprical v potokih, potem pa malce uplahnel. 10 metrov dol, v manjšo dvorano z jezercem, potem pa spet nič. Pihalo je pa še vseeno … Andrej je opazil luknjico, kjer bi lahko šlo naprej. Adrenalin je spet poskočil, tokrat je meni pripadla čast biti prvopristopnik. Sem se matral kot žival, a je bilo čudovito. Dasiravno sem pristal v lužo in ko sem se malce razgledal okoli, kaj pametnega za naprej ni bilo videti. Še ena ožina, razpoka, ki mogoče obeta, mogoče ne. Je pa res, da piha. Tako da bomo zadevo še naprej raziskovali. Pot navzgor je bila pa čista muka, a nas zaradi naporov vsaj zeblo ni več, ker smo bili celi blatni in premočeni … V noč sem pokukal nekaj čez osem zvečer, zmatran, da roke nisem mogel več dvigniti. Še par fotk in domov. Ladko se je dobro izkazal, jaz pač žal ne. Okoli desetih sem le še kavo lahko spil, se stuširal in okoli pol enih padel v nezavest. Še nikoli nisem bil tako dolgo v jami in garal. Naporno, a ko bolečine minejo, tudi lepo. Ampak to lahko razumejo le jamarji idioti, drugi ne. Kakor jaz recimo ne razumem štrikanje puloverja ali igranja lota …