Danes sem bil spet v arestu, tokrat je bilo manj navdušujoče kot zadnjič. Naredil sem klasično napako in povprašal, zakaj ljudje, s katerimi se pogovarjam, sedijo. In nekaterih grehi so hudi, nič ne tajim in jim je bilo kasneje težko pogledati v oči ali jim simpatetično kimati, ko ti razlagajo o svoji nedolžnosti. Kriv noter pa nobeden ni in ko sem jim povedal za anekdoto o nekem ameriškem predsedniku, ki je izbiral kaznjenca za pomilostitev in so mu vsi zatrjevali, da sedijo po krivici, le eden je prostodušno priznal, da je lopov, je predsednik pomilostil njega, da ne bi pokvaril ostalih nedolžnih, se niso najbolj smejali …
Kakorkoli, na tokratni seansi smo ocenjevali njihove umotvore in vsaj eden je nadvse izstopal, tako po dolžini kakor po kvaliteti in vsebini. Zgodba govori o tem, kako nek literarni junak, kaznjenec seveda, odsluži svojo kazen in potem pobije vse, ki so ga spravili v keho. Na zelo izvirne načine, jasno! Pravi Dumajev Grof Monte Christo, le da glavnega junaka avtor ni tako dodelal, da bi se bralec lahko poistovetil z njim oz da bi se mu ta zasmilil …
Kakorkoli, sem povedal svoje mnenje o napisanem in smo se vsi pretvarjali, da napisano nima nobene veze z realnostjo, potem pa mi je bodoči pisatelj, ki bo še kar nekaj dolgih let sedel, prostodušno zaupal, da piše že novo zgodbo, samo da tam bo pa več krvi! In smo se zadebatirali o tem, koliko krvi je dovolj za eno zgodbo, čeprav sem jaz bolj regiral v drugo smer. Da naj raje opiše oz bolj razdela del pripovedi, kjer opisuje svoje občutke, ko je po dolgih dolgih letih spet sedel za volan avtomobila, kar mi običajni (svobodni) smrtniki jemljemo kot nekaj povsem običajnega … Regiral sem že, regiral, a se kaj dosti po mojih navodilih ni dalo obračati in zavijati, zato sem bil kar vesel, ko je bilo konec in so me spet izpustili na prostost …
Pa eno kaznjeniško za pokušino:
Ko zakuri naš Metod,
Dim vali se vsepovsod,
Slovenke, Španke, Finke,
cvrle so se kot palačinke,
treba babe je kuriti pač,
živel Trobec, naš kurjač!
Rest in piece!
Da naj počiva v koščkih in ne v miru, ni moj zatipk! 🙂
Plut pa za material skrbi?