Za pokušino

Enkrat bom menda res končal zbirko kratkih zgodb z naslovom Kuplenga (no, vsaj upam), za pokušino ena kratka:

Kuplenga

Kar čutil je, kako v njem raste napetost. Ni si mogel kaj, čeprav si je dopovedoval, da to ni njegova stvar in da naj se raje briga zase. Nekajkrat je celo bolj globoko vdihnil skozi nos in izdihnil skozi usta, da bi se sprostil, poskusil celo opazovati pokrajino, a mu je pogled kljub temu nehote ves čas uhajal k voznikovi levi nogi. Ne, ne sme komentirati, molčati mora, saj prav dobro ve, da so vse, še tako dobronamerne pripombe, razumljene kot kritika. Vedno.
Pa kaj me pa to sploh briga, sej ni moj avto, je pomislil in poskušal zavestno preusmeriti misli na kaj drugega. Na karkoli. Na žensko, s katero je nazadnje prevaral svojo soprogo, recimo. Saj še ni bilo toliko od tega. In bila je deset let mlajša od njegove zakonske družice. Pa ni šlo. Pogled je uhajal k levi voznikovi nogi.
Po čem že je mela njena česplca okus? Ja, to pa ja, lizat pa znam, ku da bi jo na elektriko prklopu …
Pogled je ušel k levi voznikovi nogi.
Pa jebemu, po nečem sladkem! Jasno, sej je bla še mlada …
Pogled je ušel k levi voznikovi nogi.
Matr, kakšno frizurco je že mela?
Pogled je spet ušel k levi voznikovi nogi, na koncu je kot hipnotiziran buljil v ponošen levi čevelj.
»Ej, stari, dej nogo rajš dol s kuplenge in jo rajš drž zraven, ker če jo maš ves čas na pedalu, se kuplenga ful bol nuca in jo boš moral prej zamenat …«
»Jebala te kuplenga u glavo, da te jebala, da te jebala!«