Samo namesto Pata in Mata sva bila Robert in jaz, drugače pa vse isto kot v risanki! Res. Ko je danes Robert prižgal do mene, da bi šla v Merkur po material in mu v sobi montirala palico za dvigovanje, sem nekako upal, da se nama bo pridružil tudi Suki. Suki je tisti osebek, ki na žur pride, četudi nima niti sekunde prostega časa in je tik pred ločitvijo, če mu rečeš, da bo na žurki mrzlo, čeprav je peč, a se nobenemu ne bo dalo kuriti. Pride tudi na konec sveta in zakuri. In zakuri ko v peklu, to že moram povedati! Drugi primer, ko Suki pride, četudi gnojne vile z neba padajo, pa je, če se dogaja kaj tehničnega. Če hočeš kaj sestaviti ali privijačiti ali zavrtati ali pošvasati … Ni ga potrebno povabiti, le za nasvet ga vprašaš pa je že pri tebi. Enkrat je prišel k meni kanalizacijo čistit, pa ga res nisem vabil, le vprašal sem ga, kako bi totalno zaroštan pokrov jaška dvignil. In ker ima trde orehe rad, je malo razmislil, predlagal dve avtomobilski dvigalki in bil potem nad idejo tako navdušen, da jo je šel direkt v praksi preskusit!
Kakor koli, hotel sem, da Robertu montiramo tisto štango še danes (da neha hoditi k meni na kavo in se po parkrat dvigniti) in hotel sem, da je poleg Suki, da zadeva na koncu vsaj približno funkcionira, kar ni vedno slučaj, če delam samo jaz. A ta država gre počasi u ku***, če tudi Suki nima več časa. Sva ga kibicirala, pa ni šlo in ni šlo. In sva se sama v Merkur odpravila. Nakupila vse vijake, matice, podloške, štange itd, na koncu je Robert kupil še sesalec. V akciji, relativno poceni. Prejšnji jima je eksplodiral, ker je bila vreča za prah enostavno preveč polna! Je Krsto pozabil kupiti novo …
Že z blagajne sva dvakrat tekla še po poseben sveder pa še po nekaj, da naju je bila blagajničarka še posebej vesela, potem sva šla še na kavo in še malo naokoli in je bila ura pol devetih zvečer. Ko ni najbolj pametno v bloku v strop vrtati, a jebiga, Robert se je zapičil, da se bo še danes dvignil, pa če se vsi izselijo! Sva vse premerila, ko sva izbrala primeren prostor na stropu, potem sem vzel tahud vrtalni stroj in zavrtal malo manjšo luknjo, hkrati pa z novim sesalcem prestrezal padajoči omet. Zakaj sem delal oboje? Ker je seveda Robert fotografiral, kaj je pa hotel drugega!?
Vse je bilo ok, dokler nisem začutil, da je sveder zadel v armirno železo. Kar ni dober znak, jasno. Robert seveda ni vedel, kaj je to armirunga in mu je bilo popolnoma vseeno, če se cel blok podre, štanga mora biti v stropu in basta. In sva z drugim svedrom (za železo, jasno) prevrtala armirngo in potem vzela nov sveder v velikosti vložka. Ker me je vmes začela boleti roka (stal sem na stolu in se z eno nogo narahlo opiral na Robertovo novo posteljo, ker če bi stopil na polno, bi se lahko podrla!), je na sceno stopil Robert. In je rinil in rinil, dokler sveder ni zagrabilo železo in se sunkovito zaustavil, njega pa je zavrtelo okoli in okoli. Seveda sem se prestrašil zanj, hkrati pa sem se tudi smejal, saj sem samo človek. Ni zameril. Vsaj ne preveč.
Vmes je nesreča prinesla še Stibrota, katerega vloga je bila tepsti me s cevjo od novega sesalca po riti, da ne bi bilo preveč enostavno, pa pamet soliti, jasno. Saj ne rečem, je imel prav, a vseeno! Na koncu je res vse zgledalo kakor A je to na steroidih!
Sem vrtal in vrtal in se vmes celo ustrašil, da bo zadeva pogledala sosedu v tla, Stibro se je bal, da bo kdo prinorel in nas nabil, ker kalimo mir, Robert je pa silil, naj končamo. In smo končali in enega pricinili in si en viski privoščili, vmes pa vzdihovali od občudovanja, ko smo gledali tisto cev, pricomprano na strop. Potem je Robert ugasnil čik, prav ritualno, res, in se potem previdno previdno parkrat dvignil pod strop. Softič, jasno. Potem sem se na cev obesil jaz, da sem pokazal, kako se stvarem streže, brez strahu, itak, pa še parkrat samo z eno roko.
Jutri bo pa menda sneg, kar je že druga zgodba, ampak če bo že ponoči, bo Ladko še ponoči oral …
Aja, vse fotke Pat Mat Robert!