Zadnjič sem jih kupil, da bi jih spekli, ko pridemo iz Cink križa, a smo bili tako utrujeni, blatni, mokri in premraženi, da smo samo pičili domov. In so base ostale. Zato sva se z Robertom odločila, da jih spečeva in pojeva. V gozdu, jasno. Ob jami, jasno. In ker sva bila že ravno tam, sva še malo po štriku gor in dol, da možak nabere kilometrino in se ne ustraši vsakega pokljanja opreme. Mu gre že kar dobro, sem napeljal samo eno smer in je samostojno šibal čez pritrdišča. Kar je pomenilo, da sem bil bolj živčen od njega, a ob ognju in basah kmalu pozabiš. Pa pol kile kruha in pivičko. Je lahko še kaj lepšega?! Sara, pa kje si ti?
