Tokrat s Tomasotom, dol grede je bil nekaj časa gobčen, potem pa čedalje manj. So se šale spremenile v kletvice. Na dnu en čikec, potem pa gor, s stokanjem do vrha. Sem zgrešil eno pritrdišče in sem kot netopir čakal in čakal, da se je Tomi končno prepel, stokanje se je stopnjevalo, bolela so ga jajčka. Pa ne velikonočna … Jah, pisarniška zasedenost (čeprav 100 metrov na štriku res ni mala malca, ok, razen zame), a je kmalu prišel k sebi, pivičko, ogenj in base …
