Hovercraft

Bil sem malce nervozen, ne bom nič tajil. Plovilce ni hotelo vžgati. Ker nima koles, ga poriniti ne moreš, zato smo ga je zagnali na kable. Motor je zarohnel in Aleš je odpihal na ogrevalni krog, sam pa sem v senci mencal kot majhen otrok. Ko je rdeč v obraz elegantno zaustavil ob meni in lahkotno skočil ven, sem bil v hipu noter. Vozilce je asketsko, ima le kolesarsko krmilo in ročico za plin, a to zadostuje. Stisnil sem ročico, kakršno ima kolo za zaviranje in motor je ne premočno zarohnel. Vetrnica se je zavrtela hitreje in hovercraft se je dvignil kakšnih dvajset centimetrov. Pravzaprav je zalebdel. Aleš ga je parkiral tako, da je bil pred mano dolg travnik brez dreves. Stisnil sem ročico do konca. Hovercraft ni poskočil kakor z ostrogami spodboden konj, temveč se je počasi in kakor nejevoljen začel pomikati naprej. Pa malo levo in malo desno. Čedalje hitreje. Začutil sem veter, seveda ne v laseh. In lahkotnost. Kot bi letel. Trava je drsela pod mano. Nobenih tresljajev. Božansko. Hitrost se je povečala. Nagnil sem se močno desno in napravil dolg zavoj z bočnim drsenjem. Kot bi vozil avtomobil po poledeneli cesti. Za hip sem se nagnil levo in zapeljal naravnost. Po celi dolžini travnika. Še enkrat: božansko. Letel sem. Sicer ne vem, kaj se mi je cmarilo po možganih, a kar naenkrat sem spoznal, da se z veliko hitrostjo (morda 60 km/h) približujem skavtskemu taboru. Pred šotori je stalo kakšnih dvajset otrok in z odprtimi usti občudovalo nenavadno vozilo. Ni še bilo nevarno. Nagnil sem se levo, da bi odvil, začel sem že bočno drseti, ko sem si, ne vem zakaj premislil in močno obremenil desno stran ter krepko obrnil krmilo. Saj verjetno je izgledalo lepo in elegantno (in nadzorovano), ko sem švignil meter ali dva od šotorov in so mi nekateri kazali dva palca v zrak, a sem nadvse pogrešal kakšno zavoro. Res. Ali pa sidro. Ritnice sem moral močno stisniti skupaj! Napravil sem še nekaj krogov, na varni razdalji od ljudi in dreves, dokler nisem dobil občutka. Oziroma sem vsaj mislil, da sem ga dobil. Nekje na sredini travnika je ležal Branko in mi mahal, naj peljem mimo njega po levi strani. Nič lažjega. Za dobro fotografijo sem spet stisnil plin do konca in nameraval elegantno in z resnim obrazom poleteti mimo njega, a ker seveda nisem profesionalni voznik hovercrafta (in ničesar drugega, žal), sem si zadnjih nekaj metrov spet dajal toliko opravka s tem, da ga nisem direktno povozil, da fotografije zaradi izraza na mojem obrazu niso uporabne. Branko pa nič. Hotel je, da peljem mimo njega še po drugi strani. In spet ista zgodba, samo da je tokrat ugotovil, da je samo od sreče odvisno, ali ga bom povozil ali ne in bi bilo zanimivo fotografirati tudi njega …

(jah, recikliram, a je trenutno preveč posla, da bi neumnosti počel, bo treba počakati do četrtka, ko se s Klemijem in Gregcem javimo s Triglava …)