Ja, moj sin je že pravi možak, a jaz tega še ne opazim. Zame je še vedno moj mali sinček, ki sem mu menjal plenice s plinsko masko. Streznitev pride samo občasno …
Ohladilo se je, začelo je deževati, moj sin pa pride iz šole s teniskami iz papirja. Dobro, saj niso iz papirja, a meni tako delujejo. Nizke, tanke, neugledne … In bile so povsem mokre, da je kar plaval v njih. In ker sva se ravno pri vratih srečala, sem seveda znorel. Da če ne zna obuti kaj drugega, bolj vremenu primernega. Je nekaj momljal in se izvijal, dokler me ni minila jeza in je vedel, da bom itak pozabil. Do naslednjič.
Sem spet znorel, jasno, in zahteval, da obuje kakšne čevlje. Pa se je izkazalo, da jih nima. In sem povzdignil glas na mojo ženo, ki je pri nas doma zadolžena za te stvari.
Feministke, nikar ne skočite v zrak, moja soproga je seveda takoj povzdignila glas nazaj name, da je to pač moj tipičen sin, da je isti ko jaz, da ga ne more v trgovino spraviti za nič na svetu … In sem dvignil roke, še prej pa šel v garažo po Maksove gojzarje. Ki smo mu jih kupili lani za v gore. A so se začeli vsi smejati, ker jih ni mogel spraviti niti na prste, kaj šele na celo stopalo, ki mu je čez noč zraslo do številke 45!
Sem obupal in Maksu naročil, da mora naslednjega dne z mamico v trgovino in si kupiti kaj konkretnega. Pa sta spet kupila teniske, le malo bolj kompaktne so bile videti … Sem se nehal sekirati, saj menda že sam ve, kaj je prav in kaj ne, saj je velik ko jaz. Če hoče hoditi z mokrimi nogami, naj pač hodi! In, evo, tristo kosmatih medvedov nazaj, star sem ko zemlja, če začnem zagovarjati udobnost pred lepoto, a spet, jebajga, sej je lepo lahko tudi toplo in udobno! Al sem pa res že star star!?
Zadnjič, ko je zjutraj padalo ko za stavo, pa je celo moj muhasti sin spoznal, da v papirju hoditi ne bo šlo in je ves paničen par minut pred odhodom v šolo oddivjal v garažo po moje gojzarje. A je delal račun brez krčmarja, žal. Gojzarje, ki so bili vsaj približno ustrezni za po asfaltu hoditi, sem jeseni povsem uničil in sem jih vrgel v smeti, kupil pa sem si nove, visokogorske, zimske. Kar pomeni, da so gromozanski, težki skoraj 5 kilogramov in imajo trd podplat, primeren za avtomatske dereze. Si predstavljate mojega sina, ki je suh ko trlica, v teh mojih gojzarjih?! Meni so solze prišle na oči, ko sem ga opazil topotati domov, res! Dobro, stopala je imel na toplem in bila so suha, ampak bilo je videti, kakor da hodi v pancarjih za na smučarijo. Pa še v šoli so menda kar v čevljih in da bi bila nesreča še večja, je bil celo dva predmeta vprašan!
To mi je pripovedoval s prizadetim izrazom na obrazu, kakor da sem jaz temu kriv, jaz pa kar nisem mogel zadržati smeha. In je bil užaljen, kar se je izkazalo kot dobro, ker sta šla z mamico še isti dan v šoping in prišla domov s čevlji, s katerimi sem vsaj delno zadovoljen tudi jaz …
