Vse najboljse, dragi B5!

Uvod
52. frankfurtski knjižni sejem. Največja knjigarna na svetu. Kamor slej ko prej pridejo vsi, ki so na kakršenkoli način povezani s papirjem. OK, Paloma verjetno ne pride … Tam so celo založbe iz držav, za katere na primer niti slišal nisem, čeprav to več pove o meni kot o teh državah. Tam je, recimo, Jugoslavija, nasproti nje pa, saj ne boste verjeli, Kosovo. Delajo se, da se ne poznajo. Oziroma, da se ne vidijo. Obiskani so pa oboji enako …
Zamisel
V Novem mestu imamo založbo, ki se imenuje Goga. Sicer se še opoteka na negotovih nožicah, a vse kaže, da se bomo kmalu skobacali iz plenic. Zato je Gregor briljantno povezal nekaj dejstev in izrazil idejo, da bi tudi Gogovci odšli na sejem. Gregor je direktor, za tiste, ki tega še ne veste. Ideja je bila torej nemudoma podprta.
Zaplet
Frankfurt je daleč. Ampak res daleč. Na pot smo z avtomobilom okoli polnoči odšli trije: Gregor Macedoni, Borut Peterlin (ki študira fotografijo v Toscanijevi Fabrici in je šel gor malo zase, malo pa tudi zato, da se je Goga lahko pohvalila z njim) in jaz, šofer. Nekaj ur je šlo še kar v redu. Ceste široke, brez prometa, hitrost neomejena. Gregor je sicer na zadnji klopi zelo kmalu zaspal (on je direktor, sem to že omenil?), a je vsaj B5 zdržal skoraj do štirih zjutraj, preden je omagal. Ko sem omagal tudi sam, sem zaustavil na parkirišču. Zaklenil vrata (da nas kdo ne ukrade) in skoraj zadremal, ko nas je že budil tovornjakar, katerega sem zaparkiral in je želel ven. Vožnjo je nadaljeval B5 ki je sicer kar OK voznik, ima le to napako, da mora med šofiranjem zelo glasno poslušati kasete in si pri tem še glasneje popevati. Poskusite zaspati ob tem …
Zaplet I
Frankfurt. Medtem sem šofiranje spet prevzel sam. Napaka. Iščemo ulico to in to. Jo najdemo, a ni pravo naselje. Kaj me pa pustite za volan. Ustavim pri neki trgovini, da vprašamo za pot. Gregor odpre vrata in se z njimi nehote dotakne parkiranega golfa. V katerem sedi nemški japi. Hoče denar, hoče marke. Jih sicer imamo, a ne damo. Gregor mu zelo mirno dokazuje, da ni niti praske. Ne pomaga. Ko imam dovolj, stopim ven in zahtevam, naj tip pokliče policijo. Odide proti trgovini in se vrne, kao, ni telefona, dajte raje denar, preden jo zares pokličem. Pod nos mu pomolim svoj mobitel. Minili so časi, ko smo se Balkanci bali policije in nismo imeli mobitelov. Saj smo vendar iz zelo uspešne, razvijajoče se slovenske založbe. Tip odneha, a si vseeno zapiše registracijsko številko. Naš B5 pa pofotografira njegovega golfa okrog in okrog, za dobro mero še japija in njegovo soprogo, ki se celo nasmehne. Ej, bejba, saj te ne slikamo za naslovnico. Evo, zmagali smo.
Zaplet II
Najdemo herr Kima, ki ima penzion. Tukaj je bilo zapletov kar nekaj, ker je hehr Kim samo mislil, da zna govoriti nemško.
Zaplet IV
Dolgčas nam res ni. Enkrat, ko iščemo indijsko restavracijo,  B5 celo takega spusti v avtu, da moramo parkirati za par minut in se sprehoditi, da se zadeva razkadi. Indijec nam prijetno obleži v želodcu. V trgovinici kupimo še sok, ker vemo, da nas bo kmalu zažejalo pa začinjeni hrani. Nismo se motili. Ko po 60 kilometrih ugotovimo, da vozimo v napačno smer, pijače ni več. Evo, priznam. Frankfurt smo zapustili opolnoči in sem mislil, da so vse težave za nami. A sem se motil. Ker sem okoli štirih zjutraj omagal in za volan spustil Boruta Benettona Peterlina. Ki si je na bencinskem servisu kupil Red Bull in potem pohodil plin. Iz Slovenije smo šli čez karavanški predor, v Slovenijo smo se vračali pa čez Maribor. Avstrijskemu cariniku smo ponujali denar za predornino, on pa je od nas zahteval le potne liste. In smo potem vse do Maribora čakali, kdaj bomo zapeljali čez karavanški predor. Kaj naj rečem? Smo le mlada, še ne povsem izkušena založba. A smo na pravi poti …

No, tole je bil moj prvi izlet z danes praznujočim Borčijem Peterlinom, ko še ni bil vsesvetovno slaven fotograf. Tekst gre še naprej in nazaj, za celo stran v Parku, a  ni zelo zanimivo branje, naj le dodam, da je Borut car. Res. Smo še večkrat potovali skupaj, enkrat celo z avtodomom, takrat je s sabo vzel še bodočo soprogo in zdajšnjo mater njunih treh otrok. Kmalu sta se odpravila v posteljo nad vozniško kabino, bila sta menda utrujena. A ko smo ustavili na nekem parkingu, da si malo noge pretegnemo, je B5 mrtvo hladno odgrnil zaveso (le toliko, da je ven pomolil glavo) in poprosil, če lahko še en krog ali dva naredimo, da z Alenko nekaj dokončata. Smo mislili, da se šali in smo stopili ven, a se ni šalil. Avtodom se je tako tresel, kakor da bi vozil po močno luknjasti cesti. Car. Na postkoitivni čik pa nista prišla, smo ga pricinili mi namesto njiju … Aja, vikam ga pa od tedaj, ko sem videl njegov goli avtoportret (pa ne ta, spodaj priliman!) …