Torej, tistih sedem bralcev mojega bloga, nikar ne odjadrajte na druge bookmarkse, ko boste začeli brati, da sem se spet odpravil v jamo, ker tokrat je bilo POVSEM drugače. Res! Z Robertom sva se zvečer sicer res spet odpravila v Veliko Vratnico, a tokrat je bilo vse drugače. Prisežem. Šla sva bolj pozno, ker je bil včerajšnji Robertov dan naporna noč in je šel po kosilu malce lepotnega spanca ujet, jaz sem pa kot oče samohranilec za deco doma skrbel, dokler se okoli sedmih zvečer ni vrnila preljuba mi soproga. In zdaj del, ki je POVSEM drugačen od mojih drugih zapisov: s sabo nisva vzela klobas, ampak ražnjiče! No, evo, sem rekel, da bo povsem nekaj drugega?!
Edini problem je bil, da so ražnjiči ostali še od poletja, ko smo jih cel kup vrgli v zmrzovalnik in jih potem vmes večkrat hoteli za kakšno malico ali kosilo speči, a kaj, ko se je zadeva sprijela v eno veliko in nerazdružno kepo. Iz katere je le tu in tam kukala kakšna našpičena palčka. A ker sem rekel, da klobas nekaj časa ne bom več jedel in ker se mi v trgovino ni ljubilo, sem tisto brezoblično kepo mesa in lesa vzel iz zmrzovalne skrinje in jo postavil na kuhinjski pult. Po krajšem razmisleku sem se odločil za enostaven pristop – nož in leseno kladivo za zrezke. Sem tolkel in poskušal, nekajkrat sem celo toliko zabil nož v meso, da bi ga lahko uporabil kot vzvod, a je bilo rezilo pretanko in bi ga zlomil. In sem še tolkel in tolkel, dokler leseni bat kladiva ni odletel v tri p.m. in mi je v roki ostal samo ročaj. Sem skočil v garažo po kladivo in nekajkrat udaril po nožu, vmes je ropot jasno v kuhinjo prignal vse moje tri sinove. Se bojim, da ni najboljše, da se učijo od najboljšega, torej od mene, ker bodo potem ko odrastejo, tudi sami takšni carji kot sem sam, a naganjati jih nisem hotel. Pa še nekoga sem potreboval, da je tisto kepo zmrznjenega mesa držal, saj se mi je ves čas izmikala, kot bi bila živa. Otroci so uživali, ko sem zlomil taščin najboljši nož, so se tudi par novih besed naučili. In naučili so se tudi, da se taščine najljubše stvari ne vrže v smetnjak pod koritom za organske odpadke ali v smetnjak na terasi za druge odpadke, pa ne zaradi ekologije temveč zato, ker bi ga lahko opazila tašča. Takšne stvari morajo zatorej romati direktno ven v zabojnik za smeti!
Na tej stopnji sem bil že jezen, zato sem skočil v garažo po dleto. Ki je bilo sicer umazano (ne vem, kaj sem nazadnje tolkel z dletom, a me zaradi jeze ni čisto zares zanimalo!), a sem ga samo malo s krpo obrisal in začel nabijati. Otroci so še bolj uživali, ko je kladivo odneslo z ročaja nekam v tri p.m., je v kuhinjo vstopila tudi moja soproga. Z novo frizuro, ker ima jutri silvestrovanje, a je nisem opazil, se je pa tudi ona naučila par novih besed, ker si je drznila pripomniti, da se to dogaja zato, ker kupujem poceni robo. A tako!? sem vzrojil in najstarejšega Maksa poslal v garažo po macolo. Ki pa ni bila poceni, zakaj sem jo kupil, sem pa že pozabil!
Monika seveda ni vprašala, kaj počnem in zakaj potrebujem meso, je pa otroke poslala v bolj varno razdaljo, ko sem tisto ledeno pizdarijo končno raztolkel. OK, sem enkrat udaril tudi po ploščicah, ampak klinc jih gleda, smo jih položili že pred sedmimi leti in jih bomo itak enkrat morali zamenjati!
Vmes je končno priletel še Robert, da sva v Ladkota zmetala jamarsko opremo in sva pičila nekam v mirnopeško hosto. Pa v jamo dvakrat gor in dol in je bilo na izi in prijetno, opremila in razopremila sva vsak svojo smer. Vreme je bilo lepo, dokler seveda nisva zakurila ognja, potem se je pa uscalo. Itak, saj drugače sploh biti ne more, ne?! A se nisva dala, sva naredila kup žerjavice, potem pa rešetko za peko prekrila z alu folijo in nanjo nametala tiste z dletom odkrušene koščke in pekla. Robert je pripomnil, da zadeva zgleda kakor živa, pa še prav je imel. Za klobase takoj veš, kdaj so pečene, ker jih praktično lahko poješ surove in jih samo malo pocmariš, da švicnejo, s to novo hrano sva imela pa same težave.
Nisva sploh vedela, kako izgledajo dobro in zdravo pečeni ražnjiči in sva manjše koščke kar sproti pikala, ko je pa začelo še bolj deževati, sva pojedla tudi večje koščke, ki pa mogoče niso bili najbolje pripravljeni. A lakota je le lakota, so nama kar teknili, le ene parkrat sem imel občutek, da žvečim napol zažgano radirko, drugače je bilo pa ok.
Nekaj čez polnoč, ko sva se vračala proti domu, sva se pa vseeno soglasno odločila, da gredo naslednjič z nama spet klobase …