Strešnikar

Pri naši hiši imamo radi živali. Vse, brez izjeme. Ubijati je dovoljeno le komarje in molje, pajke pa že nosimo na vrt. Ker je tako prav in ker smo tako otroke že od malega vzgajali. Živali tudi ne tepemo, le okregamo jih občasno. Če naša mačka recimo potrebuje kakšno bolj konkretno spodbudo, da si lažje zapomni, da po mizi v jedilnici ne sme hoditi, pa vedno pazim, da tega nihče ne vidi, še najmanj otroci! No, še manj pravzaprav tašča!
Na streho naše hiše se je enkrat poleti povzpel nek maček. Ki me niti najmanj ni motil, mogoče le malo ponoči, ko je kar mijavkal in mijavkal, drugače pa res ne. Otroci so me nanj sicer opozarjali, a sem jih dan za dnem miril, da ko bo lačen, bo že prišel sam dol. In tako sem tudi zares mislil, kajti pri vhodu v hišo od žleba do tal ni niti dva metra. Kaj pa je to za mačka, vas vprašam?! Najprej sem celo mislil, da maček vsak dan znova zleze na našo streho, potem sem pa po kakšnih petih dnevih postal malce bolj pozoren in ugotovil, da imamo opraviti z res popolnoma in povsem nesposobno živaljo, ki bo menda raje poginila od lakote kakor pa skočila na tla. In sem parkiral avto malo bližje pod nadstrešek, kar je pomenilo morda samo še meter zračne razdalje od strehe hiše do strehe avtomobila, na strehi avtomobila pa tudi menda še noben maček ni do konca življenja ostal!? Pa maček ni razumel namiga. Kar ostajal je na strehi in ni kazal prav nikakršne želje, da bi sam prišel dol. Otroci so celo predlagali, da bi mu na streho metali hrano, a sem jim to odločno prepovedal. Saj bi me kdo še prijavil zaradi mučenja živali! Naslednji dan sem (evo, saj mi je nerodno priznati!) na Ladkotovo streho postavil lestve, prislonjene na rob strehe in jih tako pustil ves dan, da bo mačja nesposobnost izvolila priti dol, a je maček tudi čez noč ostal na strehi, le ljudje, ki so hodili mimo moje hiše, so malo bolj pospešili korak. Verjetno so si mislili, da ni dobro češenj zobati s človekom, ki ima lestve na strehi avtomobila! Ruskega …
Vse skupaj se mi je po tednu dni zazdelo že tako smešno, da sem sklical vse svoje tri sinove in jim slavnostno oznanil, da zdaj bo pa ate temu napravil konec in mačka končno rešil. In sem bil nadvse ponosen sam nase, ko sem se sončil v občudovanju svojih otrok. Prislonil sem lestve in se povzpel na streho, najprej kar v copatih, a ker je prejšnji dan močno deževalo, mi je drselo in sem se moral preobuti. Maksa je medtem minilo in se je vrnil v hišo, Lenart in Gašper pa sta me občudovala naprej. A da ne bom predolg – sem moral do vrha strehe, da je maček privolil priti do mene in ga nekaj časa božati, da sem pridobil njegovo zaupanje, a ko sem ga ravno hotel prijeti, sem stopil na nekakšno pločevino, da je močno počilo in je mačka od strahu odneslo na drugo stran, vmes mi je dvakrat še prav nemarno spodrsnilo, da bi kmalu padel … Pa spet je začelo deževati, tudi mračilo se je že … Končno je Gašper pripomnil, da bi poskusili s hrano, stekel v hišo in se mimogrede vrnil z vrečko mačjih briketov. Spet sem šel na vrh strehe in mačka hranil vse do roba, kjer so bile lestve. Sledil mi je brez težav, očitno je bil res sestradan. Otroka sta mi že ploskala, ko sem ga prijel, da bi ga odnesel dol, a mi je spet spodrsnilo, maček se je prestrašil, me opraskal, jaz sem ga izpustil … Kaj pa je za mačka dva metra, vas vprašam!? Nič! Ampak dopovejte to mojima otrokoma! Namesto da bi bil v njunih očeh junak, rešitelj, sta mamico čakala kar pri vratih, da ji povesta, kako sem mačka s strehe zabrisal, kaj pripovedujeta v šoli, si pa sploh pomisliti ne upam.
Ja, dobrota je sirota, ampak ne glede na to, da imam živali rad, sem si obljubil, da bom tistega mačka, če se spet ujame na moji strehi, naslednjič reševal dopoldne, ko bodo otroci v šoli. In to je bila grožnja, jasno!
Danes, ko je mraz in sneg, pa smo se šli Suki, Siki, Klemi in jaz malo vozit. Da sprobamo Ladkota, kako ga je doktro Stibrič popravil pa to. Še prej smo skočili na burek in ko smo se okrepčali, sta se Klemi in Suki lažje kregala, kdo bo sedel spredaj. Suki ni popustil, Klemi pa tudi ne. Je sicer sedel na zadnji sedež, a se je potem z nogami upiral ob Sukijev sedež in je bilo vpitje in drkanje in tožarjenje in jokanje, da mi je skoraj film počil, ker tako je bilo v mojem avtu, ko so bili otroci še res majhni in so se drkali celo pot do morja, recimo, a ko mi je že ravno skoraj film počil, je na srečo prej spet počil diferencial na Ladkotu. Je zaropotalo, kot bi kdo vrgel v pralni stroj pest kamenja in obrnil na centrifugo. Pa ga kurca ruskega še niti matrati nismo začeli! Dobro, motor je tam pri Straži še delal in smo se vsaj greli lahko, a kje ob 11 h zvečer dobiti človeka, ki bi te potegnil do doma?! Vsi idioti, ki smo za takšne neumnosti mimgrede in ob kateri koli uri dneva, smo bili tam, drugi so pa ali spali ali se niso oglašali na telefon ali pa so imeli zjutraj službo. In ko smo že mislili, da bomo za vedno ostali v Straži, se je Suki spomnil Grdina in še preden je odložil mobitel, je bil Sveti Tomaž že pri nas. Tokrat je vozel zavezal Siki, ki je in alpinist in jadralec in jadralni padalec in oh in sploh vse in smo potovali do Novega mesta kar adrenalinsko, ker se Tomažu ni zdelo dovolj zanimivo samo vleči avto s slabimi zavorami za sabo na kratkem štriku in je še malo pospeševal in vijugal! A ko smo prišli do moje hiše, je zaustavil tako čudno, da smo zaprli cesto v obe smeri. OK, to ne bi bilo nič narobe, saj je bilo že skoraj polnoč in prometa ni bilo, ampak vozel, ki ga je zavezal Siki, se ni dal razvezati. In so diplomirali do boga, dokler nisem znorel, iz Ladkota vzel sekiro (ki jo imamo vedno s sabo, zaradi medvedov, saj veste, če slučajno solzilec ne bi prijel, Klemi se ne pusti presenetiti brez back up plana!) in začel strgati vrv. Saj bi jo presekal, ampak jo je Suki ravno nabrusil in nisem smel po asfaltu mahati. No, vrv sem ravno prerezal in sekiro podal Sukiju, da bi zložil vrv, ko je pripeljal avto. In sem naročil Sukiju, naj ga zaustavi in ga je model ob polnoči zaustavljal s sekiro v roki!!!
Potem smo v moji garaži vsi še enega pricinili, le Sukija ni bilo. Kje je bil Suki? Po sosedovi strehi je hotel najbolj retardiranega mačka na svetu rešit, ker je mislil, da je ravnokar bogec gor prišel in da ne more dol in se mu je smilil. Aja, vam nisem povedal, da je ta idiot (ki drugače živi v Klemijevem bloku!!!!) že kakšen teden spet na strehi in ruli, ko da bo jutri konec sveta? Saj bi vzel sekiro, ki jo je Suki dobro nabrusil, samo kaj, ko bi me kdo zagotovo videl pa potem ti razloži novinarjem, da drugače pa živali res ne ubijaš pa to!
Fotke pa jutri, ker:

a – je fotkal Klemi
b – je fotkal s posebnim fotoaparatom, ki rabi poseben kabel, da jih sname na računalnik
c – bi mi jih poslal po mailu, če bi mu ga že priklopili nazaj (čeprav je pozabljen račun plačal že dva dni nazaj!)
d – bi mi vsaj eno poslal po brezžični povezavi od soseda, ki komaj komaj lovi
e – če bi imel tisti poseben kabelček za fotoaparat doma
f – se bo jutri poskusil spomniti, kam ga je vtaknil

Draga Vlasta, na koncu pa še prosim, da Sukiju danes oprostiš, ker je malo kasneje domov prišel, je pomagal prijatelju v nesreči … 🙂