Ni panike

Nevednost je blaženost, res. Pa ne moja, da ne bo pomote. Res recimo nimam blage veze, kaj je velikonočni zajček in potem sin moj najmlajši predragi jajca išče po sosedovem vrtu, govorim o nevednosti prijateljev. Smo v soboto jamo Grčvrh svinjarije očistili in smo delali, kot bi bili plačani, za nagrado sem pa tri jamarje pripravnike v pravo, lepo in nezasvinjano jamo odpeljal. Pa že nekaj časa nisem bil v njej in nisem našel poti. Dobro, saj peš bi že prišel in našel, a kaj ko sem se na stara leta pogospodil in se je potrebno pripeljati do luknje, ker opreme je res veliko. A sem pot v hosti falil in na neko res ozko potko zavil, da je bilo celo v moji riti veselo, ko smo tako nagnjeni počasi vozili navkreber in so vsaj nekateri potniki (ki recimo zagotovo vedo, kaj je to velikonočni zajček) ene par zdravih Marij udarili, jaz pa, naturlih, sem moral biti močan za vse. Mi je stiskalo, a sem bil navzven hladen ko špricer, kakor, saj ni nič, smo že kaj hujšega počeli, da le niso začeli noreti po ruskem vozilcu, ker potem bi se pa res zihr prevrnili! Pot je postajala vse ožja in ker je poševno sekala hudo strmino, je bilo znotraj v vozilcu res grozno sedeti, a kaj, ko obrniti nisem mogel in sem kar rinil naprej, ker vedno mislim, da nekako že bo. Ko mi je končno zadnje desno kolo zabrisalo v globino in prvi del naslonilo na drevo, so zdrave Marije postale bolj glasne, saj zadaj ni varnostnih pasov, pa sem si rekel, kurc, kar bo, pa bo in sem pritisnil na gas in sem nekako iz tistega drevesa ven skočil, a seveda tudi s poti v dolino. Sem še vedno hladnega obraza stopil ven, kakor da to res ni nič in opazoval prijateljčke, ki imajo jamarji postati in sem vedel, če zacvilim, bo hudo. Se bomo vsi dol usedli in cvilili … Mi je bilo hudo, ko sem Rusa mojega bogega gledal v tako nemogoči situaciji, da sem bil prepričan, da nikoli ne bom ven prišel in ga bom lahko prodal kar z GPS lokacijo, če ga bo kdo hotel recimo namesto krmilnice za srne tam v hosti, ampak zacvilil pa nisem. Vsaj glasno ne. In smo hodili okoli, prijatelji bodoči jamarčki zaskrbljeni, jaz pa kakor ne, da bom parkrat na mišice poskusil, če pa ne bo šlo, bomo pa flašencuk uporabili. In so se vsi pomirili, ker če ima človek bekap plan, potem pa res ni panike, ne?! Saj niso otroci, jasno in so vprašali, kaj je to flašencuk, ampak sem se izgovoril, da zdaj ne morem razlagat, ker se moram ven zvlečt, da če bo res hudo, da bodo pa že videli, da je to čist izi in da ni panike. In so bili še bolj mirni, jaz pa čedalje manj, ker z motorjem sem bil prepričan, da ne bo šlo, kako se flašencuk uporablja, pa nimam blage veze. Dr. Krevs ga zna uporabljati, to že, sem videl pri njemu, ampak, da bi ga sam naštimal? Mah, sem vedel, da če ne bo šlo z motorjem, sem v riti, ker impro liga tam v hosti v tisti strmini pač ne pride v poštev in sem zategnil vse pogone (no, saj so že bili, samo še bolj sem jih zategnil, čeprav to ni možno!) in pritisnil na gas in je tisti zmešani Rusek izplezal iz najbolj nemogoče situacije, v katero sem ga kadar koli spravil. Se mi je kar smejalo in sem ga potem na skrivaj malo po havbi pobožal in ker sem že uspel obrniti, smo se napotili nazaj. A sem bil v vozilu sam, ker so mi ostali trije raje od zunaj dajali znamenja, kako in kje naj vozim, da sem sploh prišel ven in le po njihovih zgroženih obrazih sem tu in tam vedel, da gre na milimetre. V vozilo so se spravili šele, ko sem prišel na normalno pot in se potem sploh niso mogli načuditi ruski tehnologiji. Sem potem našel pravo pot in pripeljal skoraj do jame, a ne čisto do nje, ker je bilo zadnjih deset metrov pa nemogočih celo za Rusa. Čeprav so me trije novi verniki v rusko tehnologijo prepričevali, da naj kar poskusim, da če ne bo šlo, bomo pa flašencuk uporabili … A sem bil pameten in nisem nič rekel, pa tudi pokazal jim ga nisem, ker bi jih vera zelo hitro zapustila, sem prepričan. A dokler ne bodo vedeli, kaj to je, sem prepričan, da bi šli z mano tudi po vodi se vozit. Ni panike, če voda teče z vseh strani, saj imamo flašencuk …

Aja, jama je bila lepa, so tudi tam malo trokirali in ko smo prišli ven, so hodili po zraku. Kako malo je potrebno, da popolnoma, ampak res popolnoma  zadovoljiš človeka – najprej mu dovoliš, da puca drek, potem ga spraviš v življenjsko nevarnost, na koncu ga pa še na matr pod zemljo pelješ. Pa je …