Smo odpeketali v Sarajevo in po branju in Baščaršiji in vseh bosanskih dobrotah nadaljevali pot do Novega sada, kjer smo imeli več časa za ogled mesta in smo bili potem na nastopu na ladji bolj zgovorni, še posebej Peter, ki je iskreno povedal, da je bil do sredine branja bolj sramežljiv, da je pa zgleda tist viski začel delovat in da zdaj pa bo, meni se je pa potem tud bolj odprlo, ko sem na koncu pobral Tadejevo identifikacijsko ploščico in moril ljudi, da na Everest pa res ni tak problem pridt, sam da je mal mrzlo, kar se je Tadeju menda zdelo malce smešno, ker svojega Everesta noče preveč na zvon nabijat, potem smo šli pa spet malo ven jest in smo pred bankomatom v zrak gledali in se rinili, kdo bo zadnji denar dvignil in je spet Peter zmagal, ko je Merkurjevo kartico not rinil pa je potem Laura situacijo rešila, ki je za večerjo dala, zvečer na korzu, ko smo malce s pivom se greli je pa Peter pokazal, kakšen car stare šole lepega obnašanja je, ko je po štrlečih niplnih pomanjkljivo oblečene natakarice opazil, da jo zebe in jo je ogrnil s svojim plaščem in smo bili vsi očarani nad njegovo galantnostjo, dokler seveda plašča ni vzel, a ga ni oblekel, ker ga je namenil za vohanje telesnih ostankov tiste boge kelnarce, sam se je po moje razkadilo, še preden smo prišli do ladje, kjer so meni dodelili najmanjšo kajuto, praktično omaro, direktorju našemu pa kapitansko kabino z zakonsko posteljo in kavčem in sestankarsko mizo in sem bil malo užaljen, dokler zjutraj nisem izvedel, da direktor naš praktično nič niso spali, ker so vrata tiščali, ko so ljudje ponoči k njemu želeli vstopiti in kakati ali lulati, ker so bili poleg kapitanske rezidence vsi ladijski sekreti, ko pa že glih ni tiščal vrat je pa vodo iz kotlička poslušal ali v nos vlekel vonjave predelanih pleskavic in čevapčičev, ki so rinili v Donavo, sem bil hvaležen nemškim deklicam za manjšo kabinico …
Dialog dneva na pitstopu nekje v Bosni:
t: Podaljšano črno kavo, prosim.
p: Men tud eno turško prosm.
k: Mamo tud turško, seveda.
p: Pol bom pa en kapučin …
In je dobil eno čudo v kozarcu s ful smetane, da če bi gor postavili svečko, bi mu lahko hepi brzdej zapeli …
Sarajevo vabi na še, ker se ne morejo odločiti kdo je bil boljši, Ulcinj in Jovan si vas tudi želita, do Skopja pa še nisem prišla v teh dneh, ampak Darko ne bi mogel reči ne, če sliši, da je Chuck Norris na poti.
Evo, draga Nina, Peter link zdaj dela. Tadeja boš po moje še kdaj lahko vprašal, po moje se je imel luštno kot mi in bo kmalu hotel še, da je pa tudi meni kdaj nerodno, se mi pa ne zdi zelo čudno, konec koncev (še) nisem Chuck Norris! 🙂
Mene samo zanima, kaj si je mislil Himalaja Tadej, ko je dobil največjo nagrado na svetu. To sem ga hotla prašat cel trip, pa nisem upala. Zdej k vidim faco na linku, se sprašujem še bolj. Men link od Petra ne dela, kwa je to? Dodajmo še: Peter je zažgolel, da je ful hepi, k je v družbi Šinigoja tam na ladji, da ni pomembno to, da je on zdaj tam na nekem branju, ampak to, da sedi za isto mizo k Šini, tako da je ta Šini pol dol lezel, pod mizo al kam, ne vem, samo skoz me je butal pod mizo, naj skrajšam večer, ker da je njemu nerodno. Ne vem, a vam je to poznano – sram in Šini?