Sezona se končuje, zima prihaja in direktor pravi, da je potrebno stisnt, da ozimnico še pred zimo pod streho spravimo in knjige so začele prihajati, lepe in sveže in zanimive in potem prihajajo tudi avtorji in avtorice po njih in je to posebno veselje. Pa smo tako danes kot velikokrat spet sedeli v Gogi in malce modrovali in so bile prisotne še nekdanje študentke, ki so včasih štrikale v knjigarni in smo malce tudi spomine obujali, kaj se je spremenilo (pa se na srečo ni čisto nič!) in potem je moja draga prijateljica, znana slovenska pisateljica prišla po svojo čist frišno novo knjigo, lepo in posebno, da sem zardeval od zavisti, ko sem jo urejal in je noter v knjigarno stopila kavico si naročiti, vmes sem pa Evo, nekdanjo našo štrikarico pogledal, ki je malce zardela. Jasno, ko je šele nekaj dni pri nas delala, ji je Bjanka povedala, da bo prišla malo kasneje snažilka in da naj ji naroči, da bo tudi pajčevino na galeriji pobrisala (ali nekaj podobnega) in je nesreča potem naokoli prinesla seveda to mojo drago prijateljico, ki ji je Eva seveda začela gnojit nekaj o pajčevinah in galeriji pa jo na srečo ta moja prijateljica ni dobro razumela, čeprav se je Evi malo zafržmagalo, ker tista pajčevina je kar ostala (po moje do današnjih dni, sem pozabil pogledat), potem smo imeli pa kmalu silvestrovanje te naše male cvječarnice Goge in je Eva okoli hodila s solznimi očmi, kakšna super firma da smo in oh in sploh in smo se itak vsi strinjali, ker kar je res, je res, sam potem je pa malo kasneje meni povedala, da takšne firme pa še ne, kjer in direktorji in uredniki in snažilke in drugi delavci skupaj sedijo in debatirajo o knjigah in sem spet kar kimal, čeprav mi tisto o snažilkah ni bilo najbolj jasno, še kakšen liter kasneje je pa bolj pojasnila in smo razjasnili misterij. Pa sem jo prosil, naj o tem ne govori okoli (da bom itak enkrat jaz na blog dal), sam danes se je pa spomnila in ji je bilo vseeno malo nerodno. Jah, motiti se je človeško, je rekel petelin in stopil z gosi, ne?!
No, in ker knjigice še kar prihajajo sem še eno danes na hitro preletel, preden odide k stričku tiskarju, ker nisem bil povsem siguren v svoje delo, saj je Nina popravke v tekst delala s črnim kemikom. Kar je slabo. Pri mojih letih, ko imam zaradi sedenja za računalnikom cele dneve in noči (mežik, mežik, včasih tole bere tudi sam presvitli direktor!) že čisto iztrošene okice, iskati popravljene vejice in podobne nepridiprave s črnim na črno je težko. In ko sem se pred časom usedel pred mašinco in začel vnašati lekturo, se je bogi Nini verjetno kar malo kolcalo, ampak čisto malo pred koncem je pa začela zadeve popravljat z rdečo in ob rob teksta zapisala: Po točno desetih dneh deževnega morja in po vsakodnevnem pizdenju, da sem pozabila rdeč kuli in da me bo Šini ubil, ker delam z modrim, je moj CAR I. V. rekel: Zakaj pa ne delaš z rdečim svinčnikom? V avtu je en.
In pol nisem vedel, al naj bom vesel (itak da v bistvu sem bil, ker rdečo bolje vidim) in ali naj dam Igorju za kavo al mu naj dam sam za pol kofeta, ker se je prepozno spomnil. No, to bom še videl, potrebno razmisliti …
Ja, eno knjigico prijatelju Vinku, ki je zaposlen še skoraj bolj ko jaz, smo pa po pošti poslali, ker jo je hotel takoj in takojci v roke prijeti in smo jo poslali že v petek in jo je, ne poznavajoč našo pošte, pričakoval že v soboto, in jo je potem, ko v soboto ni prišla, ne poznavajoč našo pošte, pričakoval v ponedeljek, v torek sem ga tolažil, da naj še malo potrpi, ko mi je pošiljal simpatična sporočilca, da knjigo in poštarja čaka ko mladi bodoči očka štorkljo, ne poznavajoč našo pošte pa je danes skoraj obupal in me je poklical in vprašal malce v hecu malce pa zares, če je knjiga sploh že izšla. Ja, je, itak da je, sam je poštar verjetno h kakšni vdovi prej zavil … 🙁