Kako spoznaš prijatelja?

Pravi prijatelj ni tisti, ki zabava tvojo ženo, ko si ti recimo v jami, tudi ni tisti, ki razpiha, namesto da bi popihal, če boli, pravi prijatelj je tisti, ki ve, kaj prinesti, ko pride na obisk. Saj ne, da bi imeli na vratih dva kukala, enega malo nižje, da vidimo, kaj so obiski prinesli in se šele potem odločili, ali bomo odprli ali ne. A vseeno, ko je danes ponoči (pravzaprav še kar zgodaj, glede na to, ob kakšnih urah ponavadi kliče) poklical Bojči in se najavil na kofe, sem se sicer razveselil, a sem ga bil kot dober gostitelj vseeno dolžan opozoriti, da kofeavtomata še vedno nimam, ker je pri zdravniku in da se bo moral zadovoljiti s turško kavo. Če bo sploh hotel priti glede na ponudbo. In je odvrnil, da ni pene in malo kasneje že pozvonil na vratih. S štirimi kofeti s Petrola! Ja, normalen človek bi se seveda ustrašil, če so obiski prišli za dva dni, jaz pa sem se razveselil. Kakopak drugače. Še en radlerček sem odprl (kljub skoraj zimski temperaturi) in sva potem skoraj na eks ko dva džankija tiste kofete udušila, jih še par razdrla, potem je Bojči odletel novim zmagam naproti, ker so mlade punce že besno tekstale in se je telefon pregreval. To razumem, pa itak sem dobil, kar sem hotel. Potreboval. Sva zadnjič z Markcom k juniorju ob ene polnoči na kofe odpeketala, ker je bil ravno sam doma in je naredil skoraj začetniško napako, ko naju je vprašal, če bova kofe. No, to je v nekaterih državah že skoraj žalitev, da sploh vprašaš, a ker je junior še mlad, sva mu oprostila oziroma spregledala nespretnost in veselo pomahala z repčkom. Junior je potem prinesel neko vrečko z indonezijsko kavo, ki je dišala ko milijonmater in še bolj in sem se krepko zaslinil, skuhal je pa potem navaden bar kofe. Pa nisem sitnaril, kaj bi cepidlačili, če bi bili na Gorenjskem, recimo, bi celo radler iz zaprtih pločevink pili …

Kakor koli, soproge drage še vedno ni in se znajdevamo možaki kakor vemo in znamo. Lenartu sem danes za šolo, ker je bilo malo bolj hladno, pripravil ene res hude kavbojke in celo majico in nogavičke, ki se skladajo, sva skupaj izbrala dokaj uspešno, a kaj, ko je danes domov prišel, da se mu hlače odpenjajo in da je v šoli ves čas tisti gumb lovil. Da mu mamica tistih hlač nikoli ne da za v šolo. Ok, sem bil sicer nejevoljen, ker tega ni prej povedal, a ker smo ateti na tem svetu pa zato, da stvari popravljamo, sem vzel tahudo šilo in se spravil tisti gumb popraviti. Itak da sem ga povsem uničil, si pa za uspeh štejem, da se niti enkrat nisem niti špiknil ne poškodoval. Jutri bo oblekel druge hlače, je pa na srečo soproga predraga poklicala, da se je pohvalila, kaj vse da so jedle in kaj vse da so počele in na kakšne vse načine so jih masirali in razvajali, mojega stokanja pa sploh ni hotela slišati, le ko sem začel stokati, da moram non stop po gostilnah se potikati, kjer dobim espreso, je izrazila sočutje in v isti sapi še vprašala, če bo avtomat do nedelje, ko se vrne, popravljen. Se mi je kar malo zafržmagalo, ampak potem sem šel mimo pralnice, kamor že ne moreš več skoraj vrat odpreti in sem se malo pomiril. Bo imela ona druge probleme, ko pride. Pribora recimo že nimamo več, uporabljamo plastične zadeve, ki jih imam za v hribe, ker nihče od nas ne zna zakurblati pomivalnega stroja, ima preveč gumbov. Pa to bi še nekako šlo verjetno, saj digitalne stvari kar obvladamo, ampak kam se tiste tablete vtakne pa nihče nima pojma …