Pobožično prednovoletna prha

Toliko časa smo se pripravljali na pobožično prednovoletni naskok na meadner na trenutnem dnu Čaganke, da sem se kar malo bal, da bo vse skupaj prelahko. Mislim, da bo ful garačev in da se bo potrebno komolčiti za delo … A na srečo je bila vremenska napoved slaba in so skoraj vsi gumbi od gat odpadli, za prvi dan smo ostali le Klemi, Tico, gospod Grah, Miha in jaz. Dr. Krevs, ki bi moral biti zunanja ekipa, je žal dobil ultimat. Ne takšnega, ko možakar po pardnevnem pijančevanju pride domov, pred vrati pa kufri in je ves nesrečen, ker misli, da bodo šli še na morje! Še hujšega je fasal! Ko je rekel, da mora spakirat za pardnevno Čaganko, se je zlata Mojči strinjala, da naj kar pakira, ampak da naj pakira ali za na prednovoletni Dunaj ali pa za domov k mamici. Je rekel, da je ful ful težka odločitev bila, ampak da se je potem za Dunaj odločil, ker baje je v tem letnem času ful super …

Ostali, ki nam nihče ni Dunaja ponudil, da bi bili v dilemi, smo bili malce pozni, čeprav jaz sem vstal že ob devetih, a je bil Miha prepričan, da ne bom in smo pri tradicionalnem Bučarju v Dolenjskih kar nekaj časa čakali. Dobro, saj nam ni bilo težko, tam prodajajo kavice in kokte, a ko smo se pred jamo v sončnem vremenu začeli preoblačiti, se je ulilo ko miljon mater. Bi šli torej lahko v jamo enkrat za spremembo suhi, a je Miha mencal, kaj čmo! Dol je bil kar mater, ker smo bili otovorjeni za tri ali celo štiridnevno tlako, a smo nekako preživeli. Ko smo pa potem v bivaku gobovo juhico z makaroni kuhali, da naberemo moč za tlako, se je pa izkazalo, kdo je najbolj izkušen jamar. Smo imeli vsi po velikosti res primerljivo velike in do konca nafilane prasice s sabo, a po teži so se zagotovo zelo razlikovale. Ker je najbolj izkušen jamar med nami, Miha, iz svoje potegnil panakoto. To je neke vrste kolač, nafilan z luftom, kar pomeni, da je ful lahek, zavzame pa pol kubičnega metra prostora in potem ni prostora za malo težje radlerje in drugo nepotrebno jamarsko opremo …

Smo pojedli tisto juhico in še en kofe orng v rito vrgli, potem sta se pa Klemi in Tico odpravila kamin plezat, kar je dokaj naporno, saj plezaš od spodaj gor, gospod Grah, Miha in jaz smo pa pičili na trenutno dno. Čeprav se gospodu Grahu glih ni nekaj ljubilo dol, on bi raje Ticota in Klemija opazoval tam iz bivaka, a sva ga z Mihatom prepričala, da se nama je pridružil. Da je že dobre dve tretjini globine do bivaka, ki je na dvesto metrih globine,  čez dal, in da mu torej ostane samo še dobrih sto. Kar je res, zelo se nisem zlagal, nisem mu pa omenil, da je pa napredovanje v novih delih Čaganke ene desetkrat težje in bolj zahtevno. Eno samo tenstanje in zajebavanje v ožinah. Sem ga ves čas guzenja dol opazoval, kdaj bo popizdil, a se je res dobro držal, ni preveč stokal. Le po dobri uri je začel spraševati, koliko imamo še do dna. Kar frekventno. Pa zadnja ožina, v kateri sem se, ko smo prvič dol rinili, jaz zataknil za ene pol ure, mu je za hip knedel v grlo porinila, a ko sem mu zagotovil, da je že kaj hujšega čez dal, se je v usodo vdano spustil v primež in le eneparkrat vmes zastokal. Ga je pa švic izdal, ki mu je spod čelade začel špricat, a je stisnil zobe in porinil. In tudi vprašanje, kako bo gor prišel, je bilo tudi bolj retorično, ni pričakoval odgovora. Sem bil kar ponosen nanj, priznam, le malo me je tu in tam živčnega delal, ko mu nisem znal pametno odgovoriti na konstantna vprašanja, zakaj nismo, ko smo že širili, še bolj razširili. Ko smo bili glih pri delu pa to … Ni najbolj razumel, da se nam je dol mudilo, pa bo že dojel, ko se bo Čaganka ponovno odprla in bomo spet tolkli le toliko, da se bomo zguzili naprej in tekli odkrivat nove dele …

Na trenutnem dnu smo se pod Mihatovim strokovnim in izkušenim vodstvom krepko zagrizli v delo in po kakšnih šestih ali sedmih urah trde tlake sem res prvič spet vriskal dol, ker se mi zdi, da bo šlo. Še morda dve dobri akciji in bomo spet pokukali naprej. In za naprej se obeta svašta! Namreč, ko smo se guzili dol in smo prišli do aktivnih delov, torej do delov, kjer še teče voda in grize skalo, je kar veselo teklo, saj se topi sneg. A smo imeli srečo in nismo bili zelo mokri, saj so bili prehodi vsi nekako tako speljani, da je samo malo rosilo, le zadnja nekajmetrska stopnja nas je malo oprala, delali smo pa v suhem delu, ker si je voda nekaj metrov pred zadnjim meandrov pot speljala spodaj pod nami. In po kakšnih štirih urah dela sem nenadoma zaslišal deročo vodo nekje nad nami. Pa se nisem dosti sekiral, itak je muzika iz mojega telefona na ves glas svirala, pa ko smo se v meandru prebili kakšen meter in pol naprej, smo iz drugega dela zaslišali bučanje vode in začutili močan prepih. Kar je dobro znamenje, saj to pomeni, da bomo spet v aktivnih delih in bodo novi rovi in morda dvorane …

Ko nam je po kakšnih sedmih urah zmanjkalo energije v vrtalniku, smo se odločili končati. Nekaj na hitro pomalicali za energijo in pičili gor. Šumenje vode pa vse bolj glasno, da se niti pogovarjati nismo več mogli. Miha je bil poln adrenalina in je komaj čakal, da vidi, kje je slap, mene je pa malo stiskalo. In smo zelo kmalu prišli do nekajmetrske stopnje med kapniki, kjer je junačko zalivalo. In vodi se absolutno ni dalo izogniti, ker je tekla direktno po vrvi! Sem se zapodil gor, a ni hitrost nič pomagala, sem skoraj takoj začutil, kako mi za vratom po hrbtu in med ritnicami teče voda v škornje! Zoprn občutek, voda je namreč ledena. Saj se hitro segreje, a vseeno, ni bilo najbolj luštno guziti se naprej popolnoma moker. Smo potrebovali kakšni švoh dve urici, da smo se prebili iz najožjih delov in ko smo že mislili, da smo iz najhujšega ven, saj nas je do bivaka ločilo le še švoh pol urice, je prišel šok v zadnji dvorani, Play Again, kjer je dol tekel res pravi slap in se odbijal od sten na vse strani. In ta stopnja je visoka kakšnih 16 metrov! Miha je že izginil v luknji na vrhu, za njim se je v ledenico podal gospod Grah. Sem mu držal štrik in ga poskušal vsaj malo umakniti od glavnega toka, a mi kaj dosti ni uspelo. In se mi je gospod Grah kar zasmilil, ko je tako brzel gor, res! A ko sem se čez par minut za njim zapodil jaz, se mi je prijatelj kmalu nehal smiliti in sem se začel smiliti sam sebi. Kakšen zoprn občutek! Ves si zmatran, obtežen do nezavesti in poskušal čim prej po štriku ven iz vode. A kakor koli hitiš, ni dovolj hitro, ko se po tebi zliva ko iz škafa. Sem se poskušal malo odrivati od glavnega slapu, a sem kmalu ugotovil, da itak nič ne vidim zaradi pršeče vode in da mi ne ostane drugega kakor čim prej gor. Saj gre, itak da gre, mora iti, a potem kar boli, ko spodaj čakaš, da se prijatelj prepne in da se lahko ti zapodiš na nov štrik in se vsaj malo ogreješ. Načeloma ne sprašuješ spodaj, ali se je že prepel, ker s tem plezalca samo po nepotrebnem živčnega delaš, a ko je tudi v Game ovru po meni zlivalo in ko sem stiskal zobe in nisem želel vprašati, ali je že in ali grem lahko za njim, nisem dolgo zdržal in sem ga vprašal. In itak sem dobil nazaj odgovor, da bolj bom sitnaril dlje bo trajalo in sem potem močal, ker itak sva bila čez deset minut v bivaku. Sem zmetal mokro svinjarijo dol, sem imel na srečo vse suho rezervno in se zavlekel v spalko ter počakal na kofe in makarone, Miha in gospod Grah, ki sta se že doma odločila, da dol ne bosta spala in nista imela spalk, sta pa morala kar takoj naprej proti površju. Ker toploto ohranjaš samo z gibanjem, če si moker. In ko sem potem ob ene treh zjutraj pomalical makarone in spil dve kavi in v topli spalki trgal tisto Mihatovo panakoto, sta se mi prijatelja kar zasmilila. Sem pozabil, da bom šel jaz pa čez nekaj ur za njima v popolnoma hladni in premočeni opremi! Pa še ob ene pol šestih, ko sva se s Ticotom zbudila za čik pavzo, sva razmišljala, ali sta že doma ali ne, ko mi je kapnilo, da je šel gospod Grah verjetno še v službo. Ker nekateri baje celo v službo hodijo! In sem kar hitro nazaj zaspal, da me ne bi more tlačile …

Smo okoli dveh nato vse pospravili, potem se pa v mokre cunje oblekli in ven pičili. Meni se že pozna, da spadam v senior sekcijo dolenjskih jamarjev, se mi sploh ni ljubilo in sem se bolj vlekel ven ko ne. A zunaj je bilo sonce in ko sem se preobleklel v suha oblačila, je bilo takoj boljše. In čeprav nočem napisati, vseeno moram! Klemi je prvi ven prišel in ker sva s Ticotom še dve hitri čik pavzi vmes pritisnila, se je on preoblečen že z ognjem ukvarjal, ko sva midva ven pokukala. Sem bil ful vesel, čeprav me je stran nagnal, da ne rabi nasvetov od mene, da zdaj on ogenj rihta in da naj odjebem. Sem se slekel in preoblekel in vse pospravil, potem pa ves vesel k ognju pogret odskakljal, ognja pa ni bilo. Klemi se je trudil in trudil in trudil, potem pa tisti (niti dim več ne) jezno brcnil in obupal. Da ognja ne rabimo, da je brez veze, da pomalicajmo in pičimo. A malica brez ognja ne gre in sem potem jaz zadevo prismodil, kakor se šika, da smo se še malo podimili, potem pa kofe in domov. Vmes sem še poklical domov, da prihajam in da naj, če se kakšen mlad okrog hiše smuka, počasi odide, pa gospod Grah je poklical in povedal, da je v službo odšel ves zlomljen. In sem se kar zgrozil nad njegovo odgovornostjo, dokler se nisem spomnil, da dela v javni upravi in da se je v bistvu odšel v pisarno spočit, ker otroci imajo počitnice plus še novega psa so nabavili in verjetno ni nobenega miru v hiši pa to …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=Ce66rlJdDjk[/youtube]