Saj o vikend izpitih za nove reševalce sem se že razpisal, a ker je malo prej Grdin fotke poslal, ki so, kot vedno, čudovite, skoraj moram še stavek ali dva dodati. Pa sem se spomnil, da junak akcije izvleka poškodovanca iz jame je bil Boris M. in da je skoraj škoda, če njegova izjemna akcije ne bi bila zapisana.
Je bil na manevru pri sistemu dvojnega škripčevja tik za vodo in ker je bil to ravno izpit, se je nameraval še posebej izkazati. Pa že tako se rad izkaže, kaj bi tajili. Ko je prišel ukaz “vlečna vrv potegni!”, je potegnil. Junačko. Pa je vodja ekipe spet ponovila ukaz, da naj se potegne in je spet potegnil. Pa spet in spet. Jaz sem stal tam blizu in opazoval, kako vse skupaj poteka in je potekalo sicer dobro, le bolj ko se je vlečna vrv napenjala, bolj se je drsala ob skalo. Saj malo se sicer lahko, jamarska vrv je trpežna, še posebej, če je skala gladka, a tokrat se mi je zdelo, da se le preveč drsa. Na drugi strani pa nosila pripeta, direkt nad vodo, ne bi bilo dobro, če bi jih potopili, če bi vrv počila. Ker sredi manevra kritizirati nima smisla, sem stopil do roba jezerca, da bi v vrv vpel svojo popokovino in jo kakor živi odmik umaknil od skale, kar je povsem legitimen postopek, a ni šlo. Vrv je bila napeta ko struna na kitari, da je sploh nisem mogel niti toliko odmakniti, da bi svoj karabin vpel vanjo! Kar nikoli ni dobro, vrv tako napeti.
Okej, saj res zdrži marsikaj, a tudi vrv ima svoje meje. In Boris M., pravi pravcati možak, močan kot le kaj, jo je napel do skrajnosti. Pa še je vlekel, kakopak, ker ukazi o potegnitvi so še kar prihajali izza vogala.
Kot rečeno, sredi dela jih kritizirati nima smisla, ker jih samo zmedeš, ampak vse skupaj je bilo že tako napeto, da je postajalo nevarno. In sem na hitro, preden bi prekinil akcijo, za vogal pokukal. Od koder so še vedno prihajali ukazi, naj se vleče. In mi je v hipu postalo jasno, kaj se dogaja. Za vogalom so imeli enak reševalni manever s sistemom dvojnega škripčevja in so prav tako prek vode vlekli skozi ozek prehod, Borisa M. vlečna vrv pa je bila še vedno pripeta v sidrišče njihovega manevra. Torej še ni bila pripeta na nosila!
In je Boris M., možak kot se šika, tako vlekel in vlekel, da je skoraj sidro iz skale potegnil! Sem pojasnil, kaj se dogaja in je kar nekaj časa trajalo, da so vrv toliko popustili, da so jo lahko izpeli iz sidra in pripeli za nosila. In potem se seveda ni več drsala po skali, ker so se reševalci že prej dogovorili, da bodo kar v vodo zagazili in nosila nosili, drugače bi morali krepko zakomplicirati z napeto prečnico. Voda je bila sicer globoka do riti, a ker smo bili že blizu izhoda jame in vročini, se niso kaj dosti sekirali. Ampak prva je najbolj junaško v vodo zakorala Zdenka. Sem kar debelo pogledal in občudoval njen pogum, a ko je zagazila do srečke in zacvilila ko majhna deklica, mi je izraz na njenem obrazu povedal, da pač ni vedela, kako globoka je voda. Jap, saj pravijo, da pogum in nevednost pogosto hodita skupaj z roko v roki …
Ko so z nosili skoraj že ven iz jame prišli, sta pa dva reševalca vlekla, šest jih je pa nosila nosilo in je šlo gladko, dokler niso prišli do odmika na vlečni vrvi, ki je bil prav na izhodu jame. Odmikov kaj dosti nismo trenirali in jih je zadeva malce zmedla. Sta še tista dva, ki sta vlekla, nazaj k nosilom na pomoč prišla, da so zadevo nekako rešili, potem je pa kar nekajkrat ukaz “vlečna, potegni!” prišel, preden so ugotovili, da na manevru nikogar ki bi vlekel, ni!
Ampak, ja, to so malenkosti, letošnji pripravniki so res dobri, v vseh pogledih, so pa tudi strokovnjaki za v obrate me na trenutke spraviti! Tolikokrat, kot se mi je letos iz ušes kadilo, se mi zdi, da se mi še ni …
