Segedin

Jani je že parkrat omenil neko stometrco dokaj blizu Čaganke, da piha, da bo šlo naprej in sem se kar sam povabil na njihovo naslednjo akcijo. Da ne bom samo v Čaganko rinil, hkrati je pa še dovolj blizu, da odtujitveni efekt ne bi bil prehud.

A Krkaši niso ko mi Novomeščani. Mislim, ja, pridni so skoraj tako ko mi, to že, a ko mi je Irena poslala sporočilo, da bo v nedeljo nekaj po šesti uri prikruzala mimo Novega mesta in se ji lahko pridružim, ali se pa ona meni, sem od šoka kar telefon izklopil!

Sem jim kakopak sporočil, da pridem kakšno urico za njimi, naj mi le koordinate sporočijo, pa se na srečo niso preveč razburjali. Sem res dobil koordinate, a Gaus-Krugerjeve. Je moj telefon kar podkadil, ko sem jih vnesel. Pokazal pa kakopak nič! Kaj pa Google ve, kaj je to. Mislim, ve, le uporablja jih več ne …

Ko sem nekaj čez deveto zjutraj hitel proti Poljanski gori, sem poklical Ireno in se je takojci oglasila, čeprav sem se bal, da bodo že v jami. Itak niso bili, so koordinate tudi njih hecale in so jamo še iskali!

Ko sem prišel do njih, so bili še zunaj. No, Robi in Maja sta bila, Irena je bila kakšnih 30 metrov nižje, Jani pa še par metrov pod njo, s poškodovano ramo. In sta priplezala ven, da je šel jamo opremit jamarski pripravnik Robi, jaz sem se pa medtem oblekel, Ani poslal prave (no, prave, sodobne) koordinate ter opis poti do jame in se spustil v globino. Kar fascinantno brezno, moram priznati, direktnih 100 m v globino, prostorno, kljub soncu zunaj pa nadvse mokro. Malo nad tlemi, ko me je v nos že krepko grizlo, so vpili, naj se na levo odrinem, drugače bom direktno v crkovini pristal in sem se, hkrati sem se pa še pomiril, ker sem se bal, da vonj prihaja od flatusov edine vegetarijanke med nami, ki se je zunaj hvalila, da vegetarijanci redko spuščajo pline, a ko jih, bejž, kar te noge nesejo …

Robi in Jani sta cerado nad obetavnim nadaljevanjem napela, ker se je namreč tja, kako priročno, vsa voda zlivala, ko sta se pred povodnjijo zaščitila, je pa Jani kar v blato zabrazdal in se dela lotil. Ter bil v hipu moker do kože! Ostali smo mu potem pomagali samo z nasveti, ker kaj bi bili v jami vsi mokri in blatni, dovolj je, da je eden!

Je parkrat poskusil zriniti se v luknjico, pa ni šlo, zato sem še jaz malo pomagal in eno luknjo zavrtal, da smo del skale odbili. Potem sem pa spet z nasveti samo pomagal. In ko sem Janiju predlagal, da po skalnem roglju, ki je najbolj štrlel nad luknjico ter prehod oviral, z macolo zamahne, je zamahnil. Pa se je že v naslednjem trenutku izkazalo, da je bil tisto njegov blaten škorenj …

Kakor koli, Robi in Jani sta garala, mi, bolj ženska sekcija, smo pa na drugem koncu dvorane, kjer ni tako smrdelo, modrovali. In zmrzovali, kakopak. Dokler se nisem spomnil, da bi lahko en kofe spili in se pogreli. Jaz tokrat zadev s sabo nisem vzel, ker je Jani zgoraj zatrjeval, da ima on vse s sabo, a je seveda v hipu nastopil kulturni šok, ko so ugotovili, da bomo samo čaj pili. Ker kave ni imel poleg!

Sem pobrskal po svojem bidonu in našel en kofe, tako da jaz sem ga dobil, ostali so pa čaj pili. Med pavzo si je Robi še pica burek privoščil in je celo meni ponudil par grizov, da ima itak dva in čeprav še v življenju tega nisem jedel in sem že hotel zavrniti, sem potem vseeno ugriznil. Pa še enkrat in še enkrat. Tako, iz gušta, da sem lahko opazoval široko razprte žalostne prijateljeve oči, ko je mislil, da mu bom celo tretjino enega pica bureka od dveh pojedel in je že pel tisto dobrota je sirota …

Okus sem potem popravil z majhno čokoladico živalskega cesarstva, jih je Irena cel šop dol prinesla. Celo žival sem si lahko sam izbral. Itak sem si izbral tisto z levom, čeprav mi je prefrigano rinila žirafo, pa kolikor jo poznam, bi mi ziher prasca porinila, če bi ga imela! Dobro, sem si okus potem spet pokvaril z nekakšnim ingverjem, za katerega sem mislil, da je posušen ananas, a pri dohtarjih za hrano itak nikoli ne veš!

Če sem iskren, sploh ne vem, koliko časa smo bili dol, naša ženska sekcija je tam kar modrovala, ko da smo kje v kakšnem debatnem krožku in nam ni nič manjkalo. Dokler Jani ni prišel med nas, blaten in premočen do kože! Se je kar tam ulegel, da malo počine, v Ireni se je pa materinski instinkt zbudil in mu je ležišče malo popravila. Mu je pod glavo porinila malo večji kamen, da je imel bolj za hrbtenico zdrav položaj …

Jama torej gre, a ker je bil edini garač ves premražen, smo se odločili počasi nehati. Prva je proti površju odvihrala Irena, ker se ji je mudilo, samo se ji potem ni več tako zelo (je bila dan prej v savni, da je šla lepa in čista v jamo, tokrat je imela pa še eno, brezplačno), za njo je šel na štrik Robi, za katerim se tudi ni kadilo, saj je imel poleg težke prasice na sebi obešeno še železno palico za razbijanje kamnov, za njim je odvihral krepko obtežen Jani, predzadnja je bila pa Maja. Tudi krepko obtežena, ti ljudje imajo v jami cel Merkur opreme, vam povem!

Zadnji sem šel ven jaz, da bom še razopremil in mi je bilo kar malo nerodno, ker nisem od kolegov več stvari vzel. Mislim, da če že delal nisem, bi pa vsaj pomagal nositi. A ko sem potem še zadnje stvari v jami pobral in jih v drugo packo zabrisal in se potem na štriku dvignil, sem mislil, da sem se kam zataknil!

Pa se nisem, kakopak. In je šlo počasi gor potem, še počasneje kakor mojim predhodnikom, me je duhovitost povsem zapustila že po nekaj metrih!

Smo vse pospravili in se odpravili do avtov. Ko smo se tam preoblačili, nikamor se nam ni mudilo, bila je že debela noč, je pa nekaj zapihalo nekje v bližini. Kot bi nekdo v zrak spustil raketo, le da na koncu ni počilo! Itak da sem se usral. Jani je smeje pojasnil, da imajo to lovci nekakšno krmilnico s koruzo za divje prašiče, ki ob določeni uri hrano spusti. Potem sem začel pa še bolj priganjati. Ne toliko zaradi prašičev kakor zaradi tistih oboroženih stricev, ki mislijo, da je hosta samo njihova in so jezni, če jim kdo divjad plaši. Ker to je bolj grozno kakor če se jo strelja …

Smo se odpeljali do bivaka pri Čaganki, kjer smo nad ognjem pogreli čudovit segedin golaž, so ga prinesli s sabo.

Sem doma potem hotel povedati preljubi soprogi, kaj smo jedli, pa sem pozabil. Da neko zelje z mesom. In sva se šla potem kviz od jote in sarm in kaj ti jaz vem kaj še vse, dokler na Googla nisem pogledal. Pa ko sem bil že tam pri segedinu, sem prebral, kaj o njem piše in sem se lahko le strinjal: segedin je priporočljivo skuhati popoldne ali zvečer, preden ga postrežemo, saj najbolje tekne naslednji dan, ko se okusi lepo povežejo.

So se lepo povezali, res. Ampak mislim, da okuse še najbolj poveže utrujenost in lakota …

Napiši mnenje