Podzemna ohladitev

Super je, ker novi pripravnici skrbita za mojo kondicijo. Mateja je oznanila, da ima v petek dopust, Petra  je zavriskala in vprašala, če gremo do dna Cinka (ne samo 100 in nekaj metrov, temveč do dna dna, čez ožine), jaz sem pa zastokal, da kdo bo toliko opreme nosil in predlagal, če gremo raje v Šolnovo. Ker je ful lepa jama, lepo zasigana, kaj lepo, do nezavesti kičasto, na dnu ima pa še jezero. Da ni tako globoka kot Cink ali Čaganka sem pa zamolčal in sta kupili.

Bi bila to ena takšna izi akcija, not, dol in ven, pa par fotk in modric za spomin in to je to, a sem na kofetku Grdinu omenil, kam gremo in je takojci urnik premetal ter si še on dopust omislil. Vmes je seveda Irena z morja prišla in vprašala, v kero jamo gremo v soboto, ko sem zacvilil, da grem že v petek, si je pa še ona dopust omislila. Saj zakaj pa dopust obstaja, mar ne?!

In ker kolonica še ni bila dovolj dolga, je še Potrpin poslal sporočilo, če se bomo čez vikend kaj razmigavali in sem mu odgovoril kakor Ireni in je samega sebe prosil, če si da dopust ter si ga je dal.

Okoli enajstih smo bili že vsi v lepih krajih, deževati je prenehalo, sonce je posijalo, v opremo smo se posledično zelo počasi prestavljali. Sem se na toplo travo zleknil in žulil kofe ter opazil, da ima Mateja nove gumijaste škornje. No, saj jih je imela že na dveh akcijah, ampak spomnil sem se, da jih tudi Irena kupuje in ker imajo na voljo le številke od 40 naprej, sem ji predlagal, naj poskusi Matejine, če ji bodo prav in naj potem skoči v Merkur. Jih je poskusila in so ji bili malenkost preveliki, njene noge so prav skakale v prostorni gumijasti notranjosti, a smo jo vseeno prepričevali, da če še par nogavic obuje, bodo ko bog. Pa se ni dala. Da to so preveliki škornji in da deset parov nogavic ne bo nosila (se nisem takrat spomnil, da bi ji predlagal, naj si samo nohte neha striči na nogah, pa bo), a ker sem še vseeno vztrajal, da ni tako hudo, se je razhudila. Da je hudo in da nam bo dokazala. Nam v bistvu pokazala, kako si jih lahko sezuje brez rok!

Je parkrat zamahnila z nogo naprej in nazaj, potem pa sunila in je škorenj odletel z njene noge visoko v nebo! Mateja je še uspela zavpiti, naj tega ne stori, mene je pa presenetilo in sem samo opazoval tisto gumijasto pizdarijo, kako je poletela v modro nebo, res visoko, in še preden je dosegla najvišjo točko, ko bi gravitacija začela vleči proti Zemlji, sem že vedel, kam bo padla!

Direktno na zadnje steklo avtomobila! Ki se je kakopak raztreščilo v prafaktorje in bogega možaka, ki je ravno iz avta jemal opremo, zasipalo z milijon raztreščenimi koščki!

Na srečo sem že ležal na tleh in sem se samo na trebuh preobrnil in skoraj crknil od smeha! Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako smejal, da me je trebuh bolel!

Smo se potem kar proti jami odpravili, da se še kakšna nesreča ne bi pripetila, pa bi se skorajda spet, ker smo morali čez jaso, ki je bila krepko poraščena z visoko praprotjo in bi se uboga Petra skorajda izgubila, saj je bila krepko višja od nje …

Sem potem opremil jamo in so počasi drseli za mano, nekje na sredini, ko sem moral počakati na novo stometrco, ki mi jo je nosil Potrpin, sta pa ljubiteljici živali na polici žabo odkrile. In bi jo zagotovo rešile, če na bi morali še dol, vmes je pa na srečo žaba uspela pobegniti …

Ko sem končno do dna prikolovratil, sem bil pa nadvse presenečen, ker je bila jezerska gladina skoraj 2 metra nižja kakor po navadi! Sem se še pohecal s Petro, da se ne bo mogla kopati, kakor je zgoraj obljubljala in je bila najprej malo razočarana, nato je pa opazila, da komplet jezero pa le ni izginilo in je bila nemudoma v kopalkah! Mene bi pa kmalu kap, priznam …

Itak se je nemudoma za na plažo pripravila še Mateja, da me je še enkrat kap, tretjič me je udarilo, ko je pa tudi Irena vse odvečno odvrgla in proti ledeni vodi zakoračila! Pa nisem povsem verjel, dokler Petra in Irena nista zaplavali, Mateja se je pa malo na obali sončila ali kaj je že počela. In ker je že bila takšna akcija, je še Grdin fotoaparat ven potegnil in napravil nekaj čudovitih fotk!

Kaj je delal Potrpin, sprašujete? On je pa dekleta osvetljeval, ker tudi to mora pač nekdo početi …

Aja, ker manekenki v ledeni vodi, ki ima temperaturo jame, torej okoli 8 stopinj, nista zdržali toliko časa, kot bi Grdin potreboval za vse fotke, ki jih je želel posneti, se je pa na Matejo osredotočil, ki je še razmišljala, ali bi samo na obali z nogicami bingljala po vodi ali bi šla zaplavati. In še ni bila totalno podhlajena, čeprav je imela od jamarske opreme na sebi le čelado in gumijaste škornje. Pa ji je začel vpiti, v kakšno pozo naj se postavi in ker je žabo težko v vodo, saj veste, dekle je bilo pred leti v ožjem izboru za nekakšno tekmovanje, ga je takojci ubogala. In sem se seveda predvsem zaradi gumijastih škornjev, ki na vsakemu delujejo nadvse erotično, nadvse zabaval, dokler potem fotk nisem videl! Bemtivraga, če bi jih že na tistem ožjem izboru nosila, bi zih prišla v še ožji izbor, vam povem!

Potem so počasi proti ven začeli plezati, s Potrpinom sva pa razopremljala in na soparo pokukala še v debelem in toplem dnevu. Smo se preoblekli in se mimogrede zmenili, da še nekaj pojest skočimo, da si vtise uredimo. Potrpin je sicer silil domov, da se je iz povsem druge smeri pripeljal in da ne bo hodil z nami v drugo stran do gostilne, a smo ga prepričali, da se nam je pridružil, ker je bila gostilna oddaljena le slabih 10 km. In je popustil. V gostilni so bili zelo prijazni, so nas vprašali, če smo gosti in smo potrdili, da smo, ko so vprašali, če smo gosti, ki jih pričakujejo, smo pa priznali, da verjetno ne. Posledično hrane za nas niso imeli.

Smo se napotili proti naslednji gostilni, čeprav je Potrpin spet v drugo smer silil, proti domu, a smo ga prepričali, da tistih dodatnih 10 km pa res ni nič in je popustil. Jaz pa seveda nisem, ko sta me ljubiteljici živali prosili, če gre z nami lahko tudi pes, ki sta ga vmes čohali in nas je pospremil do avta. Da ziher je zgubljen, sta silili, čeprav sta tudi oni videli lastnika, ki si je hladil žejo v gostilni in ga pes sicer ni nič brigal, a če bi ga odpeljali, bi ga verjetno pa začelo brigati …

Naslednja gostilna je bila kakopak zaprta in smo krenili proti naslednji, čeprav je Potrpin zastokal, da zdaj gre pa res proti domu v nasprotno smer, a smo ga prepričali, da tistih 10 dodatnih km pa res ni nič in je popustil. Prvi je vozil Grdin in ko je v križišču na Dvoru zaustavil, na levo je bila picerija kakšnih 10 m proč, na desni pa kakšen meter več, obe z milijon parkingi na voljo, je človek seveda potegnil proti Žužemberku. Tokrat Potrpin ni imel nič proti, saj se je po dolgem krogu končno vsaj v pravo smer usmeril, jaz sem malo bentil le zato, ker v tisti piceriji, o kateri se je Grdin pozanimal, da je res dbest od dbest, pa parkinga zame niso imeli. A je Julka majhen avto in sem jo zarinil v neko ograjo, pice so bile pa res zelo dobre!

Smo vmes malo fotke pogledali, potem je pa Irena račun vzela. Da bo ona plačala, ker se je dobro imela. Smo se zaradi lepšega malo bunili, jaz sem recimo ugotovil, da imam kartico itak v avtu, potem smo ji pa kakor pustili. Pa naj plača, dandanes so ženske emancipirane, mar ne?!

Pa potem ni plačala, je kakor dvakrat napačno kodo vtipkala, tretjič si pa ni upala več, da ji ne bi kartice zablokirali. Sem jo pohvalil, res dobra fora, sem si jo zapomnil!

Je plačal potem Potrpin, kaj je pa hotel in še podnevi smo odpeketali domov in siti in zadovoljni …

 

Napiši mnenje