Urejena za kofe

Letošnji tečajnici sta divji. Bi šli v jamo. Mene v jamo rinit pa tudi ni težko. Smo gor krenili že v petek, a Mateji sem dovolil spati v bivaku le pod pogojem, če ima s sabo čepke. Ker ne mara smrčačev. Za Petro se nisem sekiral, ker bi itak zunaj spala, a je v zadnjem trenutku ugotovila, da ima vožnjo. Dela vozniški izpit. Prioritete pač.

Ko sva se okoli dveh zjutraj spravljala v postelji, mi je morala pokazati čepke. Jih je res imela s sabo. Štiri komade. Sem zahteval, da dva takojci použije, dva pa potem, ko jaz zakurblam in jo zbudim, in je bila nekaj časa kar zmedena, vsi pač ne štekajo mojega humorja. Ne, ni isti kakor Grdinov humor. Tistega ne šteka nihče …

Jaz pa nisem štekal nekakšnih črnih smučarskih očal, ki si jih je Mateja poveznila na oči. Sem jo opozoril, da ne bo nič videla s tistim na glavi in je poudarila, da to je v bistvu bistvo. Da ne mara, če jo sonce zbudi. Se nisem kaj dosti ubadal s tem, itak sem si mislil, da jo bo zbudilo moje jutranje smrčanje. Pa je ni. Mene je zbudilo nekakšno cmokljanje in škrabljanje. Ker v divjini vedno spim z enim očesom odprtim, sem skočil pokonci ko tiger. S telefonom v roki, da zadevo posnamem. Malo sem upal, da je pri bivaku medved, ki nekaj grizlja, bolj sem verjel v divje svinje, ki naj bi se namakale v lužah na vlaki ob bivaku. Sem torej v samih gatah stal na klopi pri mizi in buljil skozi okno, pripravljen, da zadevo posnamem, pa nisem nič videl. Kar me je malo jezilo. Še bolj me je jezilo potem, ko sem poštekatl, da ves tisti hrup prihaja iz sten bivaka, nekakšne termite imamo v njih, spodaj je polno žagovine. Ropota pa ko lačen medved ali čreda prascev, prisežem!

Okej, malo mi je postalo nerodno, predvsem pred samim seboj, ker mladenka je itak imela tista smučarska očala na nosu in čepke v ušesih in ni nič videla ne slišala in je mirno spala. Meni se je to zdelo neodgovorno. Kaj, če bi prišel medved?!

Ker sem bil itak buden, sem potiho stopil do ognjišča in vrgel par vej na pepel, so se v hipu vžgale, oščetkal sem si zobe, pristavil za kofe, posegel po knjigi … Potem sem pa na uro pogledal in bi me kmalu kap. Še niti sedem zjutraj ni bila! Saj sem razmišljal, če bi se spravil nazaj v posteljo, to že, a se je ravno kava skuhala in sem tisto potem zunaj ob ognju žulil do pol devetih, ko je princesa dvignila rolete z nosa in se ji je dan naredil. Sva spila kofe, nekaj pojedla, potem se pa v jamo zapodila. Dan je bil lep, sončen in vroč, se mi pravzaprav niti ni preveč ljubilo zadevo zajebati v temi, plus še nov pas sem imel in vse, ker mi je prejšnji dobesedno razpadel, predolgo škrtarim, in ga nisem hotel čisto zares umazati. A me je Matejino veselje nad kofetom v bivaku na 250 m kar prevzelo in na koncu sem celo jaz žvižgal na poti do Čaganke. Do konca Sedemdesetmetrce, do kamor je prišla zadnjič, ji je šlo odlično, pa naprej tudi še, šele v Akustični dvorani je telečje nogice dobila. Ker je drselo, blatno je bilo … Ni pela, kljub akustiki, celo edinkrat, ko je zavriskala, sem imel občutek, da ni bilo povsem iskreno …

Na dnu je bilo pa spet navdušenje, kakopak. Oči so ji kar žarele, ko sva skočila pokukati v Južni rov, pa Game over je občudovala, na koncu pa seveda kofe v bivaku, ki si ga je tako želela. Je rekla, da je odličen. Ne vem, če je bila iskrena, sem že boljše naredil …

Sem zadevo moral ovekovečiti, kakopak, da bodo spomini in šele ko sem jo pri kofetkanju pritisnil, sem opazil, da je naličena. Sem se kar stopil, moram priznati, sem mislil, da se je napicanila za svečani dogodek, a se menda ni, če ne laže, se je menda dan prej za službo uredila …

Sva pokofetkala, pospravila in se odpravila proti površju. Gor nama je pa šlo … No. Saj veste, kako mladi mački na drevo splezajo, potem pa gor cvilijo, ker dol ne morejo oz ne znajo!? No, to! Pri jamarstvu je pa podobno. Dol gre, gravitacija pomaga, gor pa … Ma saj ji je šlo, a ji je Akustična kar malce travme delala, je zoprna, ko se prvič srečaš s takšno situacijo, pa na stropni sva malce ročno potegnila, je tudi komplicirana. Mislim, komplicirana je za novo jamarko, kajti še niti en mesec ni, kar je Mateja prišla na jamarski tečaj. Končnih 100 m sva gor udarila z nekaj postanki in počitki, a ji je šlo. Sem prepričan, da je vriskala. Vsaj v sebi! V zadnjem breznu sem potegnil ven, na sončka, ko se mi je pridružila tečajnica, je bil njen dosežek že na FB ovekovečen! In še preden se je dobro izpela z vrvi, je že Petra klicala, da je ravno z vožnjo končala in če lahko kar gor pride, da ona bi tudi! Ja, saj nekaj kondicije imam, a me bolj volja jebe in sem jo naročil za kar enkrat med tednom, da strici v mojih letih kljub vsemu potrebujemo nekaj počitka med akcijami. Ni bila preveč razočarana.

Mateja se je zleknila na stol in si pustila postreči radler, ji je sladkor padel, jaz sem si še kofe scmaril in ko sva potem uživala v zadnjih sončnih žarkih, sem opazil, da si je ličilo še popravila. Oziroma poudarila. Po obrazu je bila vsa blatna, očitno jo je med plezanjem kaj nos srbel, pa kolena si je tudi zelo zelo lepo dekorirala z modricami. Ampak usta so bila pa od ušesa do ušesa. Bo šla še, je rekla.

In ko je toliko k sebi prišla, da je bila spet za neumnosti, sva si obula vsak svoj par Remihovih kroksov, ki jih je že pred časom kupil za v bivak na dnu Čaganke, samo še ni bilo časa odnesti jih dol. In če kaj ne mara, ne mara tega, da se kroksi, ki so namenjeni za na dno, nosijo na površju. Sem prepričan, da sem mu s poslano fotko zagotovo malce pritisk dvignil in kri hitreje po žilah pognal, še bolj sem pa prepričan, da jih bomo kmalu nesli dol. Krokse, mislim.

Napiši mnenje