Naša zlata vlada je meje med občinami odprla in omejen šport dovolila, zato smo se kakopak na predvečer božiča proti Čaganki zapodili. Mateja je še dodatno bivak okičila praznikom primerno, nekaj smo pojedli, nekaj smo popili, nekaj smo prebrali, par smo jih rekli in je bil čas za v posteljo. Po dolgem času sem spal ko polh, nabijanje dežja in gmenje in strele so me uspavale v globok sen in čeprav smo bili dogovorjeni, da prezgodaj pod zemljo ne bomo rinili, me je alarm Matejinega telefona malo pred osmo dobesedno vrgel iz postelje. Ker nismo ugotovili, kaj ropota. Mislim, Mateja bi seveda ugotovila, da ropota njen in kje je ter ga izklopila, a je imela kakor vedno čepke v ušesih in plašnice na očeh in se ji je žvižgalo … Pa bohvedi, kaj je sanjala, saj je bila v postelji s svojo novo jamarsko čelado s popolnoma novo hudo lučko. Ampak, v njeno obrambo moram povedati, da jo je le objemala, ni je imela na glavi!
Ker sem se že zbudil, sem še zakuril in za kofe pristavil, pa še nekaj smo pojedli, se v novih Grdindizajn majčkah pofotkali, pa še majhno hišico so obiskale in je bil čas za v jamo. Jasna in Mateja sta šle prve, s Petro čez čas za njima. Še malo kasneje, kakor sva nameravala, ker je šele ko je oblekla popolnoma nov kombinezon in nataknila pas in vse, ugotovila, da bi šla pa morda še enkrat v majhno hišico. Jap, že od konca avgusta ni bila v jami …
Ujela sva ju na koncu Sedemdesetmetrce, pravzaprav sta naju čakali. Ker se je Jasna odločila, da ima dovolj glede na stanje njene razbolele rame in je pičila proti ven, da nas bo topel bivak pričakal in topla jed, mi trije pa smo nadaljevali proti bivaku v Severnem rovu. V akustični dvorani, nekje na sredini, kakšnih 20 m pod mano, je pa zadonela božična pesem. Je Mateja v filing padla in zapela tisto staro verzijo, ki so jo Nemci peli med božičnim premirjem, se mi je kar milo storilo. Samo še streljanje je manjkalo, vam povem. Mislim, saj lahko tudi da je bilo, ker je prijateljica jedla brstični ohrovt, a slišal nisem nič, voha pa tudi nimam že skoraj tri tedne, mi ga je korona vzela skupaj z okusom! Ko smo potem nadaljevali s spustom v globlje globine, je Mateja utihnila, je pa Petra nad mano začela požvižgavati nek božični napev. In ni trajalo dolgo, ko se je od spodaj oglasila Mateja, naj neha žvižgati, ker da ji bo lulček zrasel. Petra je seveda takoj prenehala, jaz sem pa crknil od smeha, tega še nisem slišal! Sem pa potem nehote (in majkemi da brez potrebe) jaz malo bolj potiho požvižgaval …
V bivaku smo si kofe in čaj privoščili, Petra je še Domačico odprla, jaz sem pa iz prasice vzel majhno smrečico in smo imeli čisto pravi božič 250 m pod zemljo! Mateja je predlagala, da na telefonu poiščem kakšno božično, če jo imam, da bo vzdušje še bolj pristno in ker sem vedel, da jo imam, sem zakurblal telefon, da zadevico poiščem, pa se je kar sama našla. Telefon je pameten, ve, da je božič! Kljub temu, da imam glasbo na telefonu nastavljeno na naključne pesmi, je bila prva božična, neka havajska verzija, pa tudi druga pesem je bila božično obarvana, a ker očitno drugih nimam, so bili tretji pa že Rollingi.
Ven nam je kar dobro šlo, a v Sedemdesetmetrci je kar krepko zalivalo, kar je pomenilo, da zunaj dobro pada. Ko smo pokukali ven, se je izkazalo, da res pada, a se je dež spremenil v sneg in je bilo že vse belo! Petra kot mlada voznica se je odločila, da gre kar domov, preden ga še več zapade, saj ni vajena vožnje po snegu, mi bolj izkušeni (pa lačni) smo pa le z roko zamahnili, da ne bo hudega, da naslednji dan bomo že kako. Smo spet malce debatirali in malo brali, preden smo se v postelje spravili, a ko sem malo pred osmo zjutraj iz postelje čez okno pogledal, me je pa kar malo stisnilo. Sem vstal, za kofe pristavil in potem ven stopil, da si zadevo pobliže ogledam. In ni kazalo na dobro, čez noč je zapadlo skoraj 10 cm snega. Moja skoraj 30 let stara Julka pa skoraj pri bivaku parkirana! Malo manj staro Matejino vozilo pa le malo nižje, tudi na razorani (zasneženi) vlaki!
Vonj po kavi je prebudil tudi zaspanki in ko smo iskali rešitve, kako bomo v dolino prišli, se je Mateja spomnila, da ima Kaco novega hudega terenca. Sem ga poklical, itak, da se ve, da imamo možnosti, a je bil Kaco mojega klica vesel ko navaden delavec, ki ga šef kliče v nedeljo, naj pride delat. Jaz sem takoj vedel, da s to idejo ne bo nič, če ni takoj zagrabil, da takoj pride svoje štiripogonsko vozilo sprobat na sneg, Mateja se pa ni dala. Je signalizirala, naj mu povem, da je še v postelji, naj hitro pride, pa se je Kaco neumnega na to uho naredil in samo zamrmral, da ob takšni uri bi morali že skoraj kosilo jesti ne pa v postelji biti …
Sem potem dve kavi spil in udaril tisto božjo, pomagaj si sam in ti bo bog pomagal in sem Julko oščetkal snega ter nekaj minut pred desetimi leti verjetno zelo dobre zimske gume na test dajal, preden sem toliko kolesnic napravil, da sem lahko malo nazaj in še malo bolj naprej skakal, dokler nisem blagega hribčka do gozdne vlake premagal, potem sem pa kar na plin zagazil in do gozdne ceste odletel skoraj po zraku.
Ja, zimske gume so že okej, ampak tudi šofer mora znati na plin stopiti!
Sem potem po urezanih kolesnicah še Matejinega bolida na isti način ven spravil, da je šlo bogici kar na jok. Mislim, ne avtu, Mateji! Potem smo se pa v kolonici dokaj počasi prebijali do glavne gozdne ceste. Pa ne zaradi snega, Julka v dolino rine ko Kacotov terenec, le pogosto smo se morali ustaviti, da smo s ceste odmaknili zaradi snega podrto drevo. Še dobro, da je sneg podiral bolj majhna drevesa …
Kakor koli, božič je bil, in pod zemljo in bel, kakor se zagre, že na prvi asfaltirani cesti, obsijani s pomladnim sončkom so nas pa bulili ko marsovce, saj sta bila le naša avta povsem zasnežena …
