Ko si že toliko star, kot sem recimo star jaz, si že kar nekaj izkušenj nabereš in te redko kaj preseneti. Ker si pač v letih, kar tlačiš zemljo in se vlačiš pod njo, že vse videl …
No, saj tu in tam vseeno pride kakšno presenečenje. Ko sem recimo pred leti začel pisati tale blog, je kmalu po tem v moj nabiralnik prišlo pismo. Okej, ni prišlo v nabiralnik, ker je bilo priporočeno in me je poštar iz postelje vrgel, ampak saj razumete, kaj sem hotel povedati. Sem podpisal, da sem prejel, po stopnicah dol sem pa seveda pokukal, kdo mi piše nekaj tako pomembnega, da sem prejem moral potrditi. In me je presenetilo, moram priznati, ker če s čim nikoli nimam opravka, je to ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo! Mi je tukaj zdaj malo nerodno, a bom vseeno priznal, preden sem zadevo odprl, sem najprej pomislil, da je nekje kakšen moj daljni daljni sorodnik umrl, ki ga sploh nisem poznal ter mi kakšen gozd ali njivo zapustil …
No, ja, nisem te sreče, itak, le republiški inšpektor je zaradi prijave, da škodo po gozdovih delam, skočil na moje zapise in me pozval na obisk. Malo mi je bilo hecno vse skupaj, da bi se zaradi mojega blebetanja kar sam v zapor spravil, a zapisov nisem hotel sneti in sva potem kar tam v njegovi nobel pisarni skakala po njih ter ugotavljala, česa vsega sem kriv. To je bilo še v časih, ko smo se pozimi tu in tam kdaj tudi v gozd prek noči odpravili preživeti se, a ker smo imeli s sabo tudi prijatelja gozdarja, je že on skrbno pazil, kaj smo počeli in kaj ne. Le enkrat nas je totalni mraz presenetil in čeprav smo po bližnji in daljni okolici nabrali dovolj pod snegom ležečega lesa, ker nam prijatelj škodo v gozdu ni dovolil delati, smo okoli treh zjutraj, ko je ogenj že skoraj ugasnil, temperature tam okoli minus 25 so nas pa iz spalk pognale, podrli tudi dve sušici. Za tiste, ki ne veste, to je mrtvo drevo, ki pa še stoji pokonci. Jaz tega nisem vedel in sem edino jelko tam okoli, še živo in lepo ko sto mater, posekal. Saj ni bila višja od dveh metrov, le trikrat sem zamahnil, da je padla, a prijatelj gozdar se je skoraj zjokal, čeprav si je z njenimi vejami tudi on potem dodatno izoliral ležišče! In nimam kaj tajiti, kljub dodatni kurjavi nas je še vseeno zeblo ko pse, a še bolj me je potem mrazilo potem pri inšpektorju, ker sem se bal, da sem tudi fotko tiste posekane jelčice gor na blog zabrisal. Ker kaj pa jaz vem, jaz vse gor zabrišem, sem idiot …
No, da skrajšam dolgo zgodbo, inšpektor si je vzel nekaj časa, da razmisli o mojih zločinih, potem je pa odločbo izdal. Da se ovadba zavrže, ker sem pisatelj in se izgovarjam na pisateljsko domišljijo, plus moje knjige je prebral in spoznal, da sem res nagnjen k pretiravanju. Imam črno na belem!
Zadnjič se pa od Čaganke peljem proti domu, ko me mali pokliče. Da je neka inšpektorica pred vrati, če ji lahko da mojo številko. Da je pozvonila, ga vprašala, če tukaj živi Damijan Šinigoj in ko ji je potrdil, mu je zaupala, da je ta Damijan Šinigoj nekaj narobe naredil in da bi se rada pomenila z mano. Ter mu pokazala izkaznico. To je moralo biti kar kul in mi je bilo žal, da tega nisem sam doživel, to ponavadi vidim samo v filmih. A ker me torej ni bilo doma, je zaprosila za mojo telefonsko, mali je odšel po telefon, še preden je pa mojo telefonsko njej povedal, je pa še mene poklical. Ma se vidi, da tudi on veliko ameriških filmov gleda, ne vem, kaj je mislil, da bom čez okno pobegnil, medtem ko inšpektorica pred vrati čaka ali kaj?
Ni minila niti minuta, ko je telefon že spet zazvonil. Sem se takoj oglasil, me je firbec, priznam. Tokrat nisem imel nobenih pričakovanj glede dedovanja ali kaj, suspenz je že sama inšpektorica ubila s tem, ko je že izdala, da sem spet nekaj zabrazdal.
Bila je zelo vljudna in prijazna, to moram poudariti! Nekdo me je prijavil, da navkljub pandemiji hodim v jame in kaj imam o tem za povedati. Če sem čisto iskren, me ovadba tokrat ni presenetila! Inšpektorici sem priznal, saj kaj sem pa hotel. Res hodim. Malo se je kar zmedla, ker ji baje zelo redko ljudje že na prvo žogo priznajo. Priznala je, da prijava nima točnega datuma, kdaj naj bi zločin storil in me je vprašala, če morda vem, na kateri dogodek se prijava nanaša. V zadnjem trenutku sem se ugriznil v jezik, da ji nisem rekel, naj gre na blog pogledat in kar sama izbere! Sem pa priznal, da sem pod zemljo ves čas. In pojasnil, da kot jamarski reševalec moram skrbeti za svojo kondicijo, dasiravno me v to nihče čisto zares ne sili (se pa pričakuje). Sva se še malo menila, a ni točno vedela, kaj bi z mano. Me je že hotela inšpektorju za šport in turizem poriniti, kamor naj bi po njenem mnenju sodili jamarji (za katero področje je zadolžena ona, sem pozabil), a sem odločno protestiral. Bohsigavedi kakšen je inšpektor za šport in turizem, a zagotovo ni tako prijazen kakor inšpektorica, s katero sem se pogovarjal. Sem uspel, da bom kar pri njej ostal.
Bo še malo zakone preverila in razmislila ter se s kolegi posvetovala, nato mi bo pa sporočila odločitev. Mogoče bom njeno odločitev kar v gostilni prebral, ker zdaj je itak vse odprto kljub pandemiji, mogoče je pa ne bom, čeprav je vse odprto, ker je kazen kar visoka in si bom posledično kofete doma kuhal. Bomo videli …
Ko sva se po nekaj minutah pogovora poslovila, se mi je kar malo zasmilila. Jebenti posel. En zafrustriran slovencelj ali slovenceljka, ki se doma po riti praska zaradi strahu pred virusom in se dolgočasi in rdeči v obraz od dosade, se sprehaja po mojem blogu in se kar peni od ogorčenja, kako smo nekateri neodgovorni! Da to je potrebno pa prijaviti! Da temu je treba pa konec narediti! In potem uboge inšpektorice, namesto da bi anonimno prijavo arhivirale v koš za smeti, kamor to paše, skačejo okoli in preverjajo, čeprav sploh ne vedo, kaj sploh preverjajo! Je gospa inšpektorica povedala, da je tega, da človek verjeti ne more! Jah, Slovenci …
V čudoviti državi živimo, če je moje jamarjenje največji slovenski problem! Bom z veseljem plačal kazen, četudi potem ne bo za v gostilno. Ampak saj jih bodo jeseni itak spet zaprli …
Da pa bi bil dan res popoln, je pa poskrbela še policija. Ko sem ravno zaključeval pogovor po telefonu z inšpektorico, je mimo pripeljalo policijsko vozilo. Saj verjetno sem bil res sumljiv, sredi gozda sem stal ob avtu in se po telefonu dogovarjal, kje milijon beguncev poberem s svojo prastaro Škodo. Sta verjetno na prvem primernem mestu obrnila, da bi me povprašala, kaj počnem, a ker sem medtem pogovor končal, sedel v avto in pičil proti domu, smo se srečali med vožnjo, ko sta pripeljala nasproti. Seveda sem vedel, da bosta spet obrnila in sem bil navdušen, ko je kakšen kilometer vozil za mano ter čakal na primerno mesto, kjer bi me zaustavil. Kuzlica na zadnjem sedežu je na srečo spala, tako da nista videla, da ni pripeta. A ko se je cesta malo razširila, se je policijsko vozilo razsvetlilo ko novoletna jelka, pa še parkrat je sirenico vklopil. Še preden sem zaustavil, je bila moja zverina že na zadnjem oknu in rulila, ko da me bodo odpeljali. Če mi je bilo še prej zabavno (sem ravno tehničnega naredil, vse je BP, Julka pali iz kabine!), sem se zdaj pa zgrozil. Prav ustrašil sem se, da me bo kosmata zverina še v zapor spravila! A me ni, ker je poslušala ukaz, pa verjetno se tudi ona malo mož postave boji, kaj pa vem. Ker je potem ves čas postopka mirno ležala.
Tudi policijski postopek je bil korekten, da bolj ne bi mogel biti. Človek me je samo povprašal, kaj počnem v hosti in ko sem mu povedal, da sem jamar, sva bila takojci v kratki debati o Čaganki!
Evo, dober glas o dobri jami daleč seže …
