Pred kratkim so naši malo kamenčke metali v še ne registrirano luknjo nad Sotesko in je kamen kar padal in padal, ko so se končno na dno spustili, kjer je prostrana dvorana z jezerom, je pa globinomer pokazal 130 m. Direktnih!
Le eno okno nad jezerom je še ostalo kot vprašaj in danes smo se odpravili v globine z dvema ciljema – jamo natančno izmeriti ter splezati v tisto okno ter pokukati, kaj se skriva za njim. Za merjenje sta bila zadolžena Anži in Marko (ki je jamo odkril), za okno pa midva z Mitjem. In bi bilo kar nekaj dela, če se seveda narava ne bi vmešala. Smo se dol pripeljali, dol pa vode več kot prejšnjič. Da bi prišli do tiste stene, po kateri naj bi do okna plezali, bi morali zagaziti do pasu v vodo. Kar mi pa niti najmanj ni dišalo. Pa Mitji tudi ne, zato se je raje spravil na vrv in potem z magnetom na vrvici več kot pol ure brazdal po jezeru. Mu je zadnjič nekje v višavah v globino padel krempeljc direkt v jezero in ker je bolj gorenjske sorte (ni se hotel zmočiti), ga je lovil. Pa ne ulovil, kakopak. Ko je končal, sem vzel tisti magnet in malo po mojih kovinskih pripomočkih potegnil, da vidim, kako močan je, pa tisti magnetek niti trznil ni!
Itak da je Mitja znorel na Marka, kaj mu je to za en magnet iz lego kock prinesel, da je še magnetek za na hladilnik bolj močan, potem sva se pa kar ven odpravila, prijatelja pa potem za nama, sta merila.
Midva sva za ven potrebovala nekaj več kot pol ure, kar ni zelo slabo, prijatelja malo več. Ker sta merila.
Midva sva se pri avtu preoblekla in se nato spet k jami odpravila, da ju počakava. Pa avto sva zaklenila, kakopak, ker tam v hosti ti lahko kdo kaj ukrade. A četudi ga ne bi, ker smo, ko smo nazaj vsi skupaj prišli, opazili, da sva pustila odprta drsna vrata …
V bližnji gozdni kočici nam je predsednik klobase skuhal, da smo se okrepčali, potem smo se pa proti domov odpeljali.
Je bilo lepo, že dolgo nisem bil z Mitjem in Anžijem v jami.
Aja, pa v dnevnik akcij bomo v rubriko živi svet lahko tokrat poleg netopirjev vpisali tudi polha. Le to se ne ve, če ga lahko vpišemo pod živi svet. Ker to ni več. Je dušico izpustil ravno pri zadnjem sidrišču, kjer se na tla spustiš. Prvič je bil še normalen menda, zdaj je pa čedalje bolj ploščat.
Zakaj?
Kje pa je bil kakšne polh, je vprašal Anži.
Zato …
