Čez vikend smo imeli izpite za nove pripravnike in reševalce. To je zame kar hektičen teden, morda celo dva, nešteto težav se dnevno pojavlja. Rešiš eno, se pojavijo dve novi …
Ni lahko skoordinirati in organizirati varnih pogojev, v katerih se tanovi dokazujejo pred inštruktorji, res ne. En tečajnik je recimo vegan, če mu ne bodo dali zelenega na krožnik, ne bo mogel delati, ker prazna vreča ne stoji pokonci. Recimo. Ko to rešiš, se pojavi naslednja težava. Ker je bilo lepo vreme, je moral eden od inštruktorjev, ki bi mu gledal pod prste, da bo varen na izpitu, pokositi travo in pospraviti seno. Kako človeku, ki je le prostovoljec, reči, da mora priti, ker nas je premalo? Se nekdo drug žrtvuje in premeče urnik, pa potem nimaš ljudi, ki bi na izpitih igrali žrtve, ki jih kandidati za reševalce premetavajo po vrveh. Pokličeš par jamarskih društev, če imajo kaj junakov, ki bi celo soboto preživeli ali v nosilih ali na vrveh in se potem javijo trije in si oddahneš, a potem eden od treh junakov pride pod steno v flip flopih in kratkih hlačah. In se čudi, da se ti čudiš, ker smo jim rekli, da nič ne rabijo, da bodo samo v nosilih ležali in se po zraku prevažali! Kar je res, a morajo vsaj do nosil varno priti …
Zlati Marko Z., ki ga je pobiral, mi je zaupal, da je grizel nohte, ko je na dogovorjenem kraju, kjer naj bi ga pobral, upal, da bo kje izza vogala pritekel človek vsaj v čevljih in da tisti jamar v flip flopih ne čaka na njih …
Ma, saj ne stokam, izziv ko izziv, do petka zvečer, ko so pisali pisne teste, se je vse postavilo na svoje mesto in so za spremembo švicali bodoči reševalci in ne jaz! Mi je bilo kar hecno opazovati odrasle ljudi, ki skačejo po jamah in rešujejo ljudi, kako prestrašeno sedijo za mizo in nesrečno buljijo v papirje pred sabo! Sem jih naplahtal, da bodo imeli vsi različne teste in da bodo inštruktorji sedeli ob njih, da ne bodo mogli plonkati! Mladi Žiga, ki kot prostovoljni gasilec vidi stvari, ki bi meni vsaka posebej povzročale dolgotrajne psihične posledice, je ves nesrečen stal pri vhodu in tuhtal, ali naj sede k bratu in bosta potem oba padla na pisnem testu, ali se lahko usede k zdravniku, za katerega je mislil, da kot šolan človek zih kaj več ve, čeprav sem jaz videl na dohtarjevem obrazu, da so ga mučili isti strahovi. Ker znanja sta imela približno oba enako …
Celo Vid enkrat za spremembo ni prav nič duhovičil! Res mi je prinesel kavo, a potem ni bil prepričan, če bo to zadostovalo …
Malo smo jih pekli, le toliko, da jim je po hrbtih v kanalčke začelo curljati, potem smo se pa inštruktorji v sosednjo sobo odpravili, ker smo morali načrt izpitov v steni spiliti in pustili bogece na miru. Nekaj časa nismo nič slišali, ker niso vedeli, v čem je kleč, verjetno so celo malo za kakšno nadzorno kamero oprezali, potem so pa končno ugotovili, da je jamarsko reševanje ekipno delo in so začeli sodelovati. Celo tako nesramno in glasno, da se je celo Potrpinu malo za malo zazdelo in jih je šel malo prestrašit, čeprav sem prepričan, da je bil on v šoli prav tako bolj ekipni igralec …
Še dolgo v noč smo potem skupaj ocenjevali teste in vse nejasnosti razjasnili, na kaj naj bodo še posebej pozorni naslednji dan na izpitu v steni, kjer inštruktorji ocenjujemo vsakega posebej, potem smo se pa v postelje odpravili. Teste so vsi pisali pozitivno, kar je pomenilo, da so se uvrstili v sobotno polfinale …
V steni je bilo potem kot v mravljišču, pot je tekel v potokih po ubogih hrbtih. Pa ne od sonca …
Saj znajo, za vsakega posebej itak vemo, koliko znajo, ker drugače jih sploh na steno ne bi spustili, a trema in stres naredita svoje in napakice so se seveda pojavljale. Ampak saj tudi na reševalni intervenciji bo stres, reševalec mora znati in si napak ne sme privoščiti! Predvsem pa ne res nevarnih. Bolj ko ne smo pazili na to, da se ne pojavi kakšna napaka, ki bi lahko ogrozila življenje in bi pomenila avtomatični padec na izpitu, pri tem pa smo se kar imenitno zabavali. Je kar zabavno opazovati človeka, s katerim si že neštetokrat napravil kakšen reševalni manever, potem pa, ker je pač na izpitu, pozabi pravilno označiti vlečno vrv, recimo. Kako mu je nerodno in kako se opravičuje, da to itak in ve in zna in da sploh ne ve, kako da je tokrat na to pozabil. Vsi smo to dali čez. Z enakimi izgovori in pojasnili …
Začuda tokrat nismo rabili potegniti v noč in ker nam je ostalo še nekaj časa do večerje (in ker so vsi naredili izpit v steni), smo jim za nagrado pripravili še štiri povezane protiteže z začetkom na tirolki, da so prav vsi imeli delo. Vi boste zdaj sicer mislili, da se hecam, ko bom povedal, da so bili zaradi tega navdušeni! Cel dan so se zafrkavali na soncu pod budnimi očmi inštruktorjev, potem so bili pa veseli, ko so lahko izvedli še en kar zahteven reševalni manever?!
Ja, jamarski reševalci smo čudni ljudje, kaj naj rečem …
Kandidati so bili torej navdušeni, mi, ki smo jih budno nadzirali, pa malo manj! No, malo! Žan, ki smo ga določili za dolgo potovanje v nosilih v ne najbolj izkušenih rokah, je sicer v trdo zaspal, ampak to je pač Žan. Vsak drug normalen bi zaradi poskakovanja nosil in cukanja in netekočega transporta zagotovo bruhal …
Smo potem vse pospravili in si privoščili večerjo, vmes me je pa spet malo šok – Silvo je odšel na družinski piknik, Gregor pa na poroko! Sem jima menda že pred meseci dovolil, da bosta lahko odšla za par ur, če bosta naredila izpit v steni in se vrnila do vaje v jami. Jaz sem na to pozabil in ko sta me spomnila, mi seveda ni bilo najbolj prav. Dobro, pri Gregorju sem itak dol padel, sem najprej mislil, da se on ženi, a me je pomiril, da ne, potem sem bil pa še bolj zaskrbljen, ker na ohceti se pije in zih se ne bo streznil do izpita v jami. Me je pomiril, da ne bo nič pil, potem sem ga pa itak vprašal, zakaj sploh gre na ohcet …
Silvotu sem tudi toplo položil na srce, naj ne pije in je zagotovil, da ne bo, potem sta onadva odpeketala, ostali so pa dobili uro prosto po večerji in smo se potem zunaj dobili ob osmih zvečer, da jim predstavimo načrt izpita v jami naslednji dan in jim povemo, kaj bodo sploh počeli ter kako.
So bili razpoloženi in dobre volje, ko sem se jim pridružil, so mislili, da so tahudo že opravili! Da izpit v jami bo izi, ker tam ocenjujemo ekipno. Dobra volja jih je malo minila, ko sem jih opomnil, da če eden ne naredi, nobeden ne naredi in jih spomnil, da če se ga le eden od njihovih dveh manjkajočih kolegov malo naljucka na aktivnosti, na katero sta odšla, bodo imeli problem. In so potem tuhtali, kakšen piknik ima Silvo ter koliko ga bodo silili piti in kako močan je njegov karakter in če je res, kar trdi Gregor, da vegani ne pijejo alkohola, ker grozdje preveč trpi, ko ga stiskajo v preši …
Kakor koli, nismo prišli daleč, le jamo sem jim predstavil, jih razdelil v ekipe, postavil vodje ekip in jim manevre opisal, potem so pa telefoni zazvonili!
S Centra za obveščanje so klicali, da v bližnji udornici Risnik visi ženska in da potrebujejo pomoč jamarske reševalne službe. Če bomo prišli in kdaj lahko pridemo in koliko nas je …
Res so iz bližnje gasilske postaje kakšne pol ure prej izvozili gasilci, a na to nismo bili zelo pozorni. Dobili so obvestilo, da na drevesu visi ženska, a obvestilo ni navajalo, da je vrv zavezana na drevo, ki je raslo na robu udornice Risnik, kjer je stena visoka 70 metrov, uboga ženska je bila pa 50 m niže …
Sporočil sem jim, da nas je 18 in da smo zelo blizu in da bomo takoj tam, potem pa vsem, ki so se pripravljali na izpit v jami v nedeljo, naročil, da vzamejo opremo in da gremo pomagat. Opremo smo itak imeli v kombijih in smo samo poskakali v vozila in odpeljali. Vozil sem prvi, za mano Tomaž, za njim Erki z našim premičnim skladiščem. Ki je prava krava, težka pa prav tako. Nismo zelo divjali, smo se prilagajali Erkiju, a kljub temu je kasneje povedal, da je v krožišču pospravil par polic. Torej robo zmetal po tleh …
Vid je navigiral, je imel na telefonu prižgano navigacijo, a mu je kar naprej zvonil telefon, ga je klical Luka. Se mu je končno javil in izvedel, da smo njega in Jožico pozabili v centru, sta predolgo pripravljala opremo. Če pridemo ponju. Žal smo morali njuno željo zavrniti …
Zakaj opreme nista imela v avtu kot ostali? Sta jo vzela ven, da posušita izpitniški švic, ostale mokrota ni motila in smo jo pustili v kombijih …
Na lokaciji so policisti in gasilci povedali, kaj se pravzaprav dogaja in da je ženska, plezalka, najverjetneje omahnila pri plezanju in da je mrtva. Kar so preverili z dronom.
Kolegom sem naročil, naj se prestavijo v opremo in počakajo navodila, s Potrpinom sva pa stopila pogledat, kakšna je situacija. Pri vrvi, ki je vodila prek stene, sem se nagnil prek roba in pogledal dol. Ne bom vam razlagal, kakšen prizor nas je čakal, a ko sem se potem pridružil kolegom reševalcem in bodočim reševalcem in jim razložil, kaj nas čaka, sem jim zatrdil, da absolutno nikogar ne silimo sodelovati, da lahko pomaga samo tisti, ki si to želi in če se ne čuti sposobnega, je to popolnoma normalno! In itak sta korak naprej takoj stopila brata prostovoljna gasilca, ki se s tovrstnimi situacijami kljub rosno mladim letom prepogosto srečujeta in itak je takoj dvignil roko Andrej, ki je pa profesionalni gasilec. Vajen, žal, takšnih prizorov … Pa naš zdravnik, itak, je tudi stopil korak naprej …
Medtem ko smo opremili dve smeri in pripravili vrv za spust preminule ženske, so ostali z vrvno ograjo zavarovali rob ter pripravili nosila in vse, kar smo potrebovali za iznos iz udornice. Do mene je pristopil Silvo, če se lahko odpelje v center, ker ima tam opremo. Bil je v kratkih hlačah in natikačih. Se mi zdi, da sem ga prav čudno pogledal, ker mi je takoj očital, da sem mu jaz rekel, naj gre takšen z nami. Se nisem spomnil, ampak je iz piknika prišel ravno v trenutku, ko smo skakali v kombije in itak nisem razmišljal najbolj racionalno …
S kombijem ne bi mogel ven, ker so nas že gasilci in policisti zaparkirali, sem mu pa predlagal, da Lukata počaka, ki bo z avtom prišel in se z njegovim avtom odpelje po opremo.
Smo nadaljevali z delom in sem že pozabil nanj, ko je spet prišel do mene in povedal, da ne more po opremo, ker Luka in Jožica nista prišla z avtom.
Kako sta pa prišla, sem ga vprašal.
S taksijem, je izstrelil.
Zdej si me najdu jebat, ko moram biti zbran, sem mu poočital, kar malo me je v slabo voljo spravil.
Je pohitel z zagotovilom, da se ne heca in pomislil sem, da takšna predanost je pa redka, da se s taksijem na intervencijo pripelješ, ampak kaj dosti potem o tem razmišljal nisem, ker so bili manevri pripravljeni in smo žensko sputili na dno udornice ter jo spravili v nosila. Potem jo je pa skoraj 20 jamarskih reševalcev in reševalk in dva gasilca po zelo zelo zahtevnem terenu odneslo iz udornice, kar je trajalo skoraj eno uro. Pot nam je pokazal Žan, ki je kakšno leto nazaj na istem mestu sodeloval pri iznosu druge mrtve osebe na istem kraju …
Preminulo so prevzele odgovorne službe, mi smo pa vse pospravili, se preoblekli in se vrnili v center.
Bila je že nedelja …
Tam smo seveda na hitro poanalizirali zadevo, to je vedno potrebno, da daš iz sebe, potem pa vsi še enkrat pod tuš in v postelje. Ker čez nekaj kratkih ur so nas že čakali izpiti za jamarja reševalca v jami …
Zjutraj po zajtrku smo se spet pogovorili, nihče ni imel psihičnih posledic, za kar gre seveda zahvala predvsem junakom, ki so nase prevzeli najtežji del. No, edino mogoče Luka, ki smo mu povedali, da ne bo refundacije za taksi, ker ni vzel original računa na davčno številko …
V jami je vse šlo, kot mora iti, brez napak in težav. No, edina težava je bila, ker smo v nosila spravili našega medicinca Samota, ki se je preveč vživel v vlogo, je hotel preveriti še naše medicinsko znanje. Ne vem, kaj vse je bilo po scenariju kakor narobe z njim, ker sem bil preveč osredotočen na reševalne manevre, a ko smo ga po zelo, res zelo zahtevnem horizontalnem delu jame, kjer je reševalcem kapljalo spod čelad, prinesli v vhodno dvorano, kjer nas je čakalo samo še 60 metrov vertikalnega dviga in smo že mislili, da smo zmagali, je zaglumil do konca.
Nehal se je odzivati!
Kar je v obrate spravilo predvsem Ksenijo, medicinsko sestro, ki prihaja v JRS, ker nam usposobljenih tovrstnih ljudi primanjkuje. Saj je bil poleg tudi zdravnik Filip, a je bil tokrat zaradi izpita samo v vlogi “navadnega” reševalca, kar je povzročilo kar nekaj veselja med kolegi. Da bo enkrat pa tudi dohtar malo delal pa to …
No, potem smo mu dovolili, da se je umaknil za en kapnik in je imela lahko Ksenija z njim konzultacijo po radijski postaji, kakor da je zdravnik pri vhodu, in so Samota nekako zakurblali nazaj v življenje, potem smo se pa vsi po manevrih postavili in smo ga končno ven potegnili, razopremili jamo ter se kosila lotili, ki so nam ga pred jamo pripeljali …
Sem opazoval vesele, zadovoljne kolege pri jedi, so mislili, da je že konec in so se navdušeno pogovarjali in trepljali po ramenih, ker sem jim že povedal, da so vsi naredili izpite in da so zdaj vsi uradno pri nas kot reševalci pripravniki in reševalci in mi je kar malo hudo ratalo ob misli, da se je nameraval Erki še malo pošaliti z njimi. Sem mu mislil predlagati, da bi pa morda hec opustili, ker so bili res tako ponosni na svoj uspeh, a ker se Erki zelo redko poheca in še bolj poredko uspešno poheca, mu potem nisem.
In sem odšel do kombija po njihove diplome. Po njihove diplome, ki jih je pripravil Erki.
Jih je Erki vzel in jim potem tiste papirje kar med jedjo, večina jih še ni pojedla, skoraj pometal ob njih na tla in jim, tako bolj mimogrede, še čestital. So gledali začudeno, tega niso pričakovali, nekateri so bili prav vidno razočarani, a šele Remih je prvi opazil, da na diplomi ne piše jamar reševalec, temveč samo jamar. Potem so seveda pogledali še drugi, ki jim je tudi pisalo, da so uspešno opravili izpit za jamarja pripravnika in ne za jamarja reševalca pripravnika.
Erki jim je mirno pojasnil, da je očitno prišlo do napake in da buhpomagi, da kaj so malenkostni in večinoma so potem kar potihnili in vzeli tisti papir, v smislu, pustmo napakico, važno, da smo izpit končno naredili, Remih je pa zadevo vrnil Erkiju z besedami, da jo zavrača.
No, preden so spregovorile pesti, sem seveda jaz vskočil s pravimi diplomami brez napake in jim jih podelil kot se zagre! Pa vsakega posebej pohvalil, ker so bili res pridni in zagreti in delovni, le pri Silvotu sem se zmedel in umolknil, ker so človeku ravno ko sem ga hvalil, hlače dol padle in je v gatah stal pred mano. Je zadnji prišel iz jame, je vse razopremil in je bil še ves pregret in vroč in se je malo odpel, pa sploh ni opazil, da se je odpel preveč …
No, v opravičilo za hec nas je pa Erki potem odpeljal v Sežano na sladoled (še vegan Gregor se je pretvarjal in kakor verjel deklici, da je kornet res s certifikatom veganski s samo mlekom iz pomolženega krompirja), potem smo pa kar počasi zaključili in se domov odpravili.
Jaz nimam sena za pospravljat, ampak ker me je predraga soproga spet zapustila (je šla na morje), sem imel doma vseeno težavo, ker sem moral kuzlici razložiti, kje sem bil in katera Zdenkina Luna je švic z moje glave lizala, ko sem legel na travo, ko sem iz jame prišel …
