Čez vikend bomo imeli vajo. V jami in v steni. Včasih se mi zdi, da samo treniramo, ko pa spet primemo vrvi v roke, se mi zdi, da treniramo premalo.
Sedim s sosedo, kofetkava, malo o tem in onem drobiva. Je prostovoljna gasilka, par dni nazaj so imeli tekmovanje. Na srečo pri jamarski reševalni tega nimamo. Ker je bila izredno nezadovoljna. Z uvrstitvijo njihove ženske gasilske ekipe. Zasedle so tretje mesto.
Meni se uvrstitev ni zdela slaba, nasprotno, čestital sem ji, ampak je potem v zadregi pojasnila, da so bile v njihovi kategoriji samo tri ekipe. Kot pri karateju, v katerem je naš član v svoji starostni kategoriji svetovni prvak. Pogosto rad zamolči, da je bil edini v svoji kategoriji …
No, meni se vseeno ni zdelo slabo. Tako pri jamarskem reševanju, ko pravzaprav nihče ne ve, kaj in kako počnemo, a marsikdo kdaj zna ponosno povedati, da je pred leti tudi on znal z vrvmi in se po jamah potikal, tako gasilci verjetno dobijo kdaj pod nos, da pošpricati pač ni nek kunšt. Ja, je in ni. Če boš stopil pred gorečo sobo in čez vrata špricnil kubik vode, boš nazaj v sekundi dobil deset kubikov vroče pare, ki se bo po liniji najmanjšega odpora lahko razširila le v tvojo faco. Dobro je vedeti te stvari …
Je soseda potem priznala, da znanje jih ni hecalo, da tega kar imajo, se že dolgo sučejo okoli, da bolj jih je hitrost in koordinacija tepla. In potem resignirano ugotovila, da kolegica z umetnim levim kolkom pač ne more več teči, kakor je včasih, da neka druga z umetnim kolenom se je tudi dokaj spotikala, da večina pa itak stoka, da je prenašanje težke opreme zadnje čase veliko težje kakor recimo pestovanje vnučkov, ki da so mnogo lažji …
Ja, ampak vseeno jih občudujem, čeprav so bile samo tretje, še vedno trenirajo in se trudijo, dasiravno bi bilo lažje pred televizijo ležat in kakšno limonado gledat!
Kako so pa kaj moji kolki in kolena, sprašujete? Ma, zaenkrat še kar gre, še nisem na noben servis naročen …