Danes je božič. To vem, ker je moj inbox poln posredovanih čestitk. Kar ni nič narobe. Saj jih ne natisnem. Skrbim za okolje.
Vem pa tudi po tem, ker je miza v jedilnici polno zasedena. Sinovi so prišli na dobro mamino hrano, kakopak. Okej, lahko bi bil tudi kakšen rojstni dan in bi bila miza tudi polna, ampak ko na mizo pride popečen kruh in tatarc, potem je definitivno božič.
Menda je dober, predraga me soproga še vedno s pričakovanjem vpraša, če je dober, kakor da že dve leti ne bi vedela, da nimam okusa. Saj ni negotova v svojo kuho, le pohvala godi. Kar mi je jasno. Ko sem še imel okus, sem vedno pohvalil, zdaj pa, ko pohvalim, me vedno pogleda malo z dvomom, če zafrkavam.
Pa je kakopak ne zafrkavam, saj človek je tudi z očmi.
Kakor koli. Mlatim tatarca in ker je televizija prižgana, pogledam tudi na zaslon. Tam se vrti program 24 ur kuhinja.
Jap, to tudi obstaja.
Nek model z v belo pobarvanimi lasmi in rjavimi prameni, spredaj počesanimi navzgor po petelinje, nekaj ustvarja. Saj kaj dosti nisem spremljal, ampak mi je šel kar malo na živce kljub temu. Je razlagal to svoje pacanje s hrano, kakor da ustvarja raketni motor, ki nas bo ponesel na Luno. Nekaj je spacal s čokolado in orehi in zadevo potem oblikoval v kroglice, pri tem je pa poudarjal, kako zelo pomembno je, da so enako velike in se nadvse pomembno trudil, da bi vse naredil v isti velikosti, kakor je zapovedoval. Ko je bila ena vidno večja in sem že skoraj zavpil v televizor, da eno je butec preveliko naredil, je pa tudi on to opazil in skoraj živčnega fasal ter to nemudoma popravil.
Me je predraga pogledala (ona je to gledala zbrano v dnevni sobi, kakor se spodobi, ne za mizo!), ker je moja usta že zapustil glas, samo ga potem nisem v besede oblikoval, ko je model sam opazil napako in jo jel hitro popravljati.
Si kaj rekel?
Ker sem bil že izzvan, sem pa potem res rekel.
Da kaj ma tako pomembno na televiziji se za držat, ko je samo kuhar, da ne ustvarja raketnega motorja in da mi bi bil bolj všeč, če bi bil recimo vulkanizer.
S predrago sva že v letih, ko je treba kakšno stvar dvakrat povedati ali pa prvič glasneje.
Frizer?
Ma kakšen frizer, kdo mu bo pa dal glavo pod škarje, poglej ga, kakšen je. Rekel sem, naj bi bil vulkanizer. Da otrokom ne bi bilo nerodno, ko bi ga po televiziji gledali, kako paca nekaj s hrano in se drži pomembno, ko da kaj pomembnega dela!
Saj je šef, je mirno odgovorila, poleg tega v službi ne bi mogel biti tako lepo oblečen, če bi bil vulkanizer, me je sprovocirala.
Ker to je bila provokacija, poznam mojo predrago soprogo!
In itak da sem kar malo skočil pokonci, da če bi bil vulkanizer, bi malo mišič dobil na tiste anemične roke pa malo umazanije pod nohte, da ne bi bili videti kot umetni, plus za frizerja bi malo prišparal, ker ne bi rabil biti vsak dan pri njem.
Tudi šefi so pomembni, je zaključila pogovor, ker je itak vedela, da se z mano o tem ne da pogovarjati.
Ja, itak da so, sem se strinjal z njo s polnimi usti tatarca, so pomembni, če so šefi jamarske reševalne službe, recimo! Si predstavljaš tega šefa, da bi moral iti reševat tista dva fanta od včeraj v jamo?!
Vsi ne morejo biti jamarski reševalci, je zaključila debato mirno.
In mi s tem ves veter iz jader vzela, kajti tisti model na televiziji je medtem kroglice v pečico postavil in nam povedal, da si bo pa medtem pa dobro kavico privoščil, ker na dobre stvari je potrebno počakati. In si je natočil filter kofe! Filter kofe!
Sem se spomnil na telefonski klic kolega reševalca, ki je včeraj sodeloval pri reševanju tistih dveh dečkov in je priznal, da se je počutil kot v grozljivki, ko se je pred jamo spravljal v opremo, iz jame so pa prihajali kriki bolečine in prošnje za pomoč. Še posebej grozljive, ker glas še ni mutiral in je bilo zaradi visokih tonov še bolj grozljivo slišati. Celo policist, vajen drugačnih prizorov, je bil ves bled!
Ma ta model bi še danes tekel proti Švedski, od koder je doma, če bi se znašel v takšni situaciji, sem zaključil sam pri sebi in pospravil mizo.
Potem sem se pa kakopak malo samoanaliziral, ker jezen brez razloga biti ni pametno in sem našel razlog.
Moja predraga kakopak to 24 urno kuhinjo pogosto gleda, da nas potem razvaja, ampak ji ne moremo dopovedati, da ko za nekaj rečemo, da je božansko dobro in da naj še kdaj naredi, naj naredi enako, ne pa eksperimentira z nekimi dodatki in spremembami, kakor ji sugerirajo razni šefi s televizije, ker potem kdaj tudi ni dobro!
Pa piškote mi je prepovedala jesti, ker da sem jih za danes že dovolj pojedel!
Vesele praznike vam želim!