Indijančki in jajčki

Reševalni center Kranj JRS je imel prvi letošnjo vajo v jami. In seveda sem nesel nos na Pokljuko, da vidim, kje smo. Že v petek. Gor je še sneg, ampak v lovski koči je bilo zakurjeno, so Walter in druščina prišli že prej. In po dober večer so nas že zasuli s hrano. Ma, moram biti iskren, na Gorenjskem se vedno dobro je in tudi tokrat ni bilo nič drugače, še celo Den je moral malo hlače odpet!

Ko sem že mislil, da bom eksplodiral, če kar koli zbašem v usta, je pa Marko Z. od nekod privlekel čisto taprave indijančke! Tiste s čokolado oblite!

No, saj ne vem, če še kakšni drugačni obstajajo (in zakaj se jim reče indijančki, ne pa recimo črnčki), ampak v mladosti sem jih jedel kot nor, potem jih pa nekaj časa nisem videl, sem mislil, da so izumrli.

Pa očitno niso, ker so bili še povsem istega okusa, kot se ga spomnim iz mladosti, čeprav še nimam okusa!

Smo torej jedli in čebljali in pili, kot da nismo na Gorenjskem (čeprav, to moram spet poudariti, na Gorenjskem za to vedno dobro poskrbijo!) in se v postelje spravili že krepko v soboto. Sem mislil spati v šotoru, pa so toliko razlagali o tropih volkov in medvedih, da potem seveda nisem.

In posledično vstal že pred sedmo zjutraj, ko je Walter jajca na ocvirkih spekel. Pa za zajtrk seveda še tatarc na popečenih kruhkih, ga v Škofji Loki lahko kupiš v tatarcomatu!

Mater, ko smo se okoli osme potem proti Snežni jami odpeljali na vajo in kjer so nas že čakali še drugi, se mi tudi pod razno ni ljubilo v mrzlo in zaledenelo jamo.

Na srečo nisem rabil, ker sem zunaj opazoval, kaj počnejo in ker je šlo za prvo letošnjo vajo v jami, se je zgodilo, kar se vedno zgodi – dejmo čim bolj poenostavit. In se potem, praviloma, zgodi, da pri poenostavitvi porabiš skoraj več opreme kot pri “pravilnem” reševalnem manevru, časa pa še celo malo več!

Smo mladenko s poškodovano ramo uspešno ven spravili na koncu in se vrnili v kočo, kjer je Walter že pripravljal kosilo, in smo še dodatno napolnili že tako polne želodce!

Pa od zjutraj je nekaj kuhanih jajc ostalo, ker to smo tudi imeli in si je enega komandant ob pečenem piščančjem krilcu zaželel. Ga je usekal po mizi, samo tisti jajček ni bil skuhan, je surovega udaril!

A kaj smo mi naredili?! Nič, ker komandantu se pač se smejiš.

No, itak da se mu, ampak samo v sebi …