Ker se čudeži dogajajo, to soboto nismo imeli (komplicirane) vaje v (komplicirani) jami, da pa ne bi sedeli križem rok doma, je komandant analizo odredil. Vmes je pa še na našo listo poslal čestitko vsem, ki so sodelovali pri intervenciji ter pohvalo, česar pri njem nismo vajeni in smo že pomislili, da mu je kdo shekal računalnik!
Pa še prezgodaj nismo rabili na pot, smo bili sklicani ob 9h v Ljubljani!
Anži in Tanja bi kmalu zamudila, sta sporočila, da sta asistenco naročila, ker sta gumo na kombiju na avtocesti predrla. Ko sem ju vprašal, zakaj, sta pa odgovorila, da zato, ker nimata rezervne gume. No, ko sta se zadaj pri izpušni cevi sklonila, kakor sem jima svetoval, sta asistenco skenslala, Tanja je pa tudi dokaj hitro zadevo zamenjala, tako da nista zamudila …
Analiza intervencije je bila kar žolčna. Ker smo sami do sebe najbolj kritični. In četudi so nas zunanji opazovalci hvalili, da nas bolj ne bi mogli, nam to ni v glave stopilo (vsaj ne preveč!) temveč smo se res vprašali, kako bi zadevo lahko še izboljšali oz pohitrili oz kaj bi lahko delali drugače.
Saj govorimo o detajlih, kar nekaj smo jih našli, ampak zmagala sta pa Rehar in Maffi! Ki sta 3D naprintala povezave med cevmi, da jih pred kakšno ožino sestaviš in preveriš, ali bi šla nosila čez! Zdaj smo to čez palec ocenjevali, čeprav smo pred leti na izobraževanju v Franciji to že videli, a me takrat to ni prepričalo, ker so bile cevčice zelo tanke in krhke in lahke in še preden si dobro pomeril, nisi pomeril, ker je vse skupaj razpadlo in si dobil le kup nepotrebnih odpadkov …
Rehar in Maffi sta zastavila drugače, bolj po možakarsko, je ta maketa nosil kot se zagre, sicer lahka, a zavzame celo transportko. Sem se šele potem spomnil, da je prijatelj protestiral, ko smo sestavljali oskrbovalne torbe, ki so dokaj velike, saj je v njih prav vse za oskrbo poškodovanca, da kdo bo to nosil! Pa mu tega nisem pod nos dal, ker je šlo itak za prototip in sem prepričan, da bo še tvikal zadevo, plus odgovor na vprašanje, kdo bo to nosil, je tudi lahek – mi!
Hočem povedati, da ne spimo na lovorikah, temveč ves čas iščemo načine, kje bi se še lahko izboljšali …
No, potem nas je pa komandant JRS na res fensi kosilo povabil, plačal je pa predsednik Jamarske zveze. OK, tehnično gledano sem plačal jaz, ker je meni dal plačilno kartico in mi naročil, naj grem plačat. Sem bil sumnjičav, poznam jaz mojega predsednika, a mi je zagotovil, da ni nič zadaj, le da se ne spodobi, da predsednik povleče kartico. Ker predsedniki morajo kaj drugega vleči, kaj pa jaz vem …
Sem torej skočil do točilne mize in plačal, itak sem ga imel na sumu, da je mene zato poslal, ker ni imel očal in ni videl številk za kartico, ampak ko sem potem nazaj prišel in mu povedal znesek in me je presenečen vprašal, če je šlo čez, sem spoznal, da je dvomil. In je imel očitno plan, da ko bi mene tam zadržali, bi ostali pa ušli ali kaj jaz vem!
Sam ne ve on mene, jaz bi vse takoj izdal, brez mučenja …
Aja, moram pa povedati, da sem bil pa že zjutraj pred odhodom že ves raznežen! Ne, ne zato, ker me je predraga soproga zapustila in za par dni v Italijo nekam s prijateljicami turistično skočila, da me je moral moj predragi najmlajši sin zjutraj dvakrat zbuditi, tretjič je pa skoraj živčnega udaril, da sem vstal in se je vrnil v posteljo z besedami, da sem nemogoč oče! Ne zato, čeprav takšni očitki od šmrkavca bolijo, ampak zato, ker sem imel med goltanjem prve kave še čas prebrati intervju v sobotnem Delu z našo carico Tino, ki se je iskreno razgovorila o intervenciji, naredila ga je pa Saša Šenica. Jap, če hočeš narediti dober zapis o neki temi, jo moraš poznati. In Saša jo pozna. Mislim, jamarstvo. Okej, pozna tudi ples na drogu, za kar smo pa vsi dedci strokovnjaki, se mi zdi, ampak to je pa že druga tema …
Aja, in še enkrat aja – pa Cic je v moje mesto prišel in sva na en hiter kofe skočila, da sva polovila zadnje dolge čase, kar se nisva videla, pa ker je mojster s kamero, pa še malo je včasih duhovit, me je pritisnil s posterjem za mano …
