Avtor: šini

Bliža se čas, ko bo šel tudi Lenart prvič na Triglav. Sicer bi šli lahko že kakšno leto ali dve prej, a kaj, ko ni bilo taprave volje, smo čakali še na mamico, da se nam pridruži. In je letos popustila in bo šla, samo po moje bo ful zanimivo, bom za vsak slučaj kar šotor vzel s sabo, če bo kje na polovici poti se strmala. Otroci se ne bodo, zato smo šli danes na Otočec v pustolovski park malce potrenirat, kako se varuje in prepenja. Bo prav prišlo v steni. In je bilo kar zanimivo, čeprav kaj dosti adrenalinsko niti ne. Ne zame ne za mulce, nekaj znoja smo pa vseeno prelili. Jaz očitno premalo, ker ko me je gospoda Graha sms zadel, da se mu je globus po sršenjem piku konsolidiral in da bi šel končno z mano v Cinka dvakrat, sem kar privolil. Sva še dr. Krevsa povabila, ki je prišel z boljšima dvema tretjinama in smo seveda najprej ogenj zakurili, da je imela Mojčka kaj početi, ko nas ni bilo, potem smo pa dol pičili. Z gospodom Grahom sva imela namen dvakrat, vmes sem pa še dr. Krevsa kibiciral, da mu dam za pico, če gre tudi on dvakrat in ko je slišal, da zaluži zastonj pico z malce švica, je bil takoj za. Se kaj dosti nisem obremenjeval s tem, da bom moral plačati, saj sem bil glede na prijateljevo frekventnost obiskovanja jam prepričan, da ko bo prvič gor prišel, si bo premislil. Zato sem se raje osredotočil na gospoda Graha, ki je opremljal brezno, da sem za njim vozle popravljal in mu od zgoraj kazal, kje so pritrdišča, da od sedmih ne bi spet štiri zgrešil. Nama je kar šlo, le pri enem je tako zaštrikal, da je bila vrv napeta kot zajla in si komaj zavoro izpel. Gor sem šel prvi, za mano je sopihal gospod Grah, ki je priganjal kot najbolj zafrknjen kočijaž in sem kar stočil nekaj litrov skozi kožo. Ko je čez čas na plano pokukal tudi dr. Krevs, sem se hihital, ko sem gledal njegov preznojeni obraz in se že kar oblizoval, prepričan, da bom jaz dobil zastonj pico, a sem delal račun brez trmoglaveža. Ki bi šel še enkrat dol in gor pa če se svet podre. Toliko ga že poznam, da ko si nekaj v glavo zabije … Zato tudi nisem predlagal na dnu, da greva na dvojno ali nič in greva trikrat, ker bi zagotovo še tretjič dol švignil in potem še gor, pa če crkne. A je to tretjo varianto preprečil gospod Grah, ki ima edini službo v javnem sektorju, da on na šiht ne more zamudit, da kdaj se bo pa spočil, če ne tam! Je šel drugič prvi ven, z dr. Krevsom sva pa za njim nažigala, ker če bi bila preveč počasna, od mesnin z žara kaj dosti ne bi ostalo …

Zjutraj sem ko obseden brskal po računalniku in iskal shranjeno pot do Kaščice, sojamarji, ki so začuda le rahlo zamudili, so priganjali pred hišo. Sem jo našel in koordinate prepisal (kar bi lahko naredil že par ur prej, ko sem se odpravil v posteljo, pa nisem), a niso bile povsem točne, ker jame tam ni bilo. Itak da ne, po spominu je pa nismo našli, ker so pred kratkim sekali in je bila pokrajina povsem spremenjena. Na srečo smo imeli s sabo Kacota, ki je jamo našel, ima nos za te zadeve. Smo se pred luknjo počasi oblačili v jamarske zadeve, se nam nikamor ni mudilo, ker se je prijetno ohladilo. Gospod Grah je ravno zavzeto razlagal neko štorijo še iz časov, ko je bil on mlad in še ni bilo elektrike, medtem ko je uriniral ob bližnjem drevesu, potem je pa začel preklinjati in bogati zelo glasno, mi smo pa čakali, kdaj bo prišla poanta zgodbe. Ker se tisto preklinjanje nekako ni skladalo z zgodbo. No, se je zelo hitro, ko mu je pol glave oteklo ko lubenica, izkazalo, da boganje ni bilo del zgodbe, le uriniral je ob drevesu, v katerem so imeli sršeni gnezdo in se jim očitno ni dopadlo, da jim je kazal, kar jim je pač kazal. Rahlo zaskrbljeni smo nekaj časa čakali, če bo padel v kakšen šok, ker ni vedel, ali je alergičen ali ne, in ker ni padel v šok (le bogal je, to smo pa itak navajeni), smo pičili v jamo. Enkrat za spremembo v ne blatno in zelo zelo lepo zasigano, pravzaprav kar kičasto okrašeno s kapniškimi skulpturami. Par uric smo se zadržali v prijetnem hladu in lepem okolju, potem pa smo se napotili proti površju. Na v bistvu edinem malce bolj kompliciranem delu je gospoda Graha toliko nehal boleti globus, da je poskusil biti kavalir in se je odločil Jernejo prenesti prek manjšega jezerca, ker ni imela škornjev. In jo je zagrabil ko kavalir, da jo bo nesel v naročju, a je precenil ali svojo moč ali Jernejino težo in jo je, bogico, skipal v vodo, ampak gojzarji so ostali suhi, ker povsem spustil je pa ni. Potem jo je zagrabil bolj po kmečko in si jo naložil na hrbet ter je nekako šlo …

Zunaj pa močan ogenj in odločno preveč mesnin in radlerjev, da se potem v Esmeraldo nismo odpravili, kakor smo nameravali. Še celo gospod Grah, ki je najbolj navijal za dodatno akcijo, ni preveč silil, kajti med hranjenjem je ugotovil, da ga glava ne boli, ko je in je potem jedel in jedel in jedel, s polnim trebuščkom v nove globine se pa človeku enostavno ne ljubi. Smo pospravili kramo, kar jo je še ostalo in se napotili proti avtom, vmes smo se pa na varni razdalji od drevesa s sršeni ustavili, da je gospod Grah lahko kamen vrgel v deblo in se jim tako maščeval. S prvim je falil, z drugim pa vsaj delno zadel, a je tako zelo hitro odrvel na rezervno lokacijo, da ni opazil, da je zadel le delno. Sem popravil jaz, sem bolj konkretno potrkal pod gnezdo, potem smo se pospešeno umaknili vsi …

Zaključili smo v najboljši bistriški gostilni s kavicami in špricerčki, za nameček nam je pa Lenka še potico ponudila sveže spečeno. In ker smo bili vsi prenažrti do amena, smo še tisti kup njenih dobrot zlistili, kaj smo pa hoteli. In ker so ji polhi pogrizli internetni kabel in ne more na splet, lahko tokrat po pravici napišem, da je bila potica božanska!

Najbolj ostremu peresu Dolenjskega lista prijatelju Igorju je vroče in je dobil briljantno idejo, da bo napisal članek o tem, da je v jamah pa hladno in ljudi povabil na ohladitev. In je potreboval jamarja in je potreboval ne pretežko jamo. Vse imamo, kakopak, jaz sem šel za pajaca, gospod Grah za jamarja, Klemi pa zato, ker je edini vedel, kje je tista kar dostopna jama. Sem sicer že bil tam, a si nisem zapomnil poti in ko je danes, ko je končno se malo ohladilo, Klemi poklical, da mora k mamici na večerjo, je prinesel vsaj GPS s koordinatami. In smo pičili. Gospod Grah, Igor in jaz. S Petkotom, seveda. Jima ni bilo prav in sta nergala, da vozim prehitro in da nimam nobenega spoštovanja do avta, ko sem začel voziti počasneje, ju je motilo nekaj tretjega. A saj sem vedel, da so odnosi med dolgoletnimi prijatelji ko v dolgoletnem zakonu, ko se samo nekaj gundža in pritožuje, a gospod Grah in Igor sta pravzaprav ko tista stara prdca iz lože v Muppet Showu. Neprecenljivo. Ves čas sta se nekaj drkala, najbolj zanimivo je bilo pa potem v jami, ko je Igor fotkal in je bilo že temno in je bila dolga ekspozicija, kar je pomenilo, da mora biti gospod Grah dolgo časa povsem pri miru. Kar je težko, predvsem gobček rad vrti. A je zdržal, da pa ni bilo preenostavno, mu je Igor enega stisnil, da je videl, kako to mojstri delajo in je gospod Grah s solznimi očmi in skozi zobe bentil, premaknil se pa ni! Saj pofotkali smo hitro, ker so nas dobrote mesne žulile, ki jih je Igor prinesel in smo zakurili, med čakanjem na žerjavico pa drobili partizanske zgodbe in stare vice, ki smo jih povečini že pozabili in je bilo prav luštno. Po dobri hrani še dobra pijača, po kateri se čudovito kupčke podira, hrati so se plini iz želodca pa tudi čez zadnjične odprtine uravnoteževali in je bilo ko na tekmovanju. Še dobro, da čisto pri ognju nista sedela!

Smo še skoraj v istem dnevu končali, kaj bo pa mojster napisal, se mi pa niti sanja ne, a to že ni več moj problem!

Družina je z milijon kufri pridrvela na letališče še v zadnjem trenutku, da so ujeli letalo, ki naj bi jih popeljalo na dopust v daljne kraje in ko so se drenjali s prtljago pred okencem, je ata, otovorjen ko osel, milo zavzdihnil, da je res škoda, ker s sabo niso vzeli še klavirja. Itak da so vsi znoreli, kaj se zajebava in da sploh nimajo preveč prtljage, a jim je takoj pojasnil, da če bi s sabo vzeli klavir, na katerem so ostale letalske karte, bi pač lahko odšli na dopust, tako pa …

Sva se z gospodom Grahom oblačila v jamarske uniforme pred Cinkom in je bilo soparno, on me je pa jahal, da moram iti tudi jaz dvakrat dol in gor, da bo taprav trening, da potem bo pa on vseeno razopremil, medtem bom pa jaz čevape scmaril. Mi ni najbolj dišalo, vroče je bilo, a ker sem vedel, da prijatelj ne bo razjahal in da je že par metrov nižje v breznu temperatura bolj znosna, sem pristal. Saj, jebajga, kaj pa je to 200 in drobiž metrov?! Sem bil že povsem oblečen, na zgornjem delu pasu sem preverjal ključ za pritrdišča in krempeljc, potem sem pa v kišti pobrskal še za spodnji del pasu, ki je v bistvu najbolj pomemben del jamarske opreme. In sem malo brskal, potem pa zastokal, da škoda, da nimam s sabo drevesa, ki raste na fotrovem vrtu. Kjer sem zadnjič iz Čaganke prišedši pral zasrano opremo in potem pas obesil na drevo, da se posuši. Danes pa samo zagrabil kišto z opremo in pičil …

Sem stal tam ko kupček nesreče, pa ne zaradi tega, ker sem pozabil del opreme, sem jo že tudi kdaj prej, enkrat sem celo na polbiča Cinka opremljal, ker sem zavoro pozabil, temveč zato, ker je gospod Grah začel iskati rešitev. A brez pasu pač ne moreš v jamo! Je bil najprej predlog, da mi da svoj pas in opremim, pridem ven in gre on razopremit, a tako zelo si tudi nisem jame želel, on se je pa tudi branil opremljati, kakor da bi mu trsko v koleno rinil! Je potem popustil in sem mu obesil obe prasici s štriki plus opremljevalno torbico in vse, na hitro sva še vozle ponovila in jih ponovila še enkrat in še enkrat, potem se je pa podal v globino. Jaz sem pa zakuril in se pripravil na čakanje, plus itak da so žvali se začele oglašat, takoj ko je dovolj v globino prijatelj izginil in sem jih odganjal, kakor sem vedel in znal, na srečo se je pa kmalu zaslišalo žvenketanje opreme iz brezna. Mi je bilo malce čudno, kar hitro je to prijatelj splezal, a je že v globini priznal, da je samo tri pritrdišča našel, štiri pa falil in je šlo hitreje. Sem moral kar nemudoma leskovačke čevape na švic postavit in so bili zapečeni ravno prav, ko je ven pokukal. Po obilni malici sva še pri njem doma, ker je ravno sam doma, dva radlerja uničila, vmes sva pa malo po Tubi brskala in je šel dan v maloro. No, enkrat vmes, ko je gospod Grah luč na vrtu ugasnil in začel svečo iskati, da je to kakor bolj prijetno, sem pa kar vstal in se poslovil. Mi je bilo namreč že med vožnjo domov ful sumljivo, kaj mi je koleno rinil v ročico menjalnika, da sva se ves čas dotikala, plus še soproge nima doma in ker je glih možak v skoraj najboljših letih … Saj razumete, nisem hotel reskirat …

Vroče, vroče, vroče. Vsem, seveda. No, meni ne, ali sem pod zemljo ali pa v bazenčku. Pa nekako gre. Dr. Krevs pa to gleda in si misli, zakaj bi pa njemu moralo biti vroče, če meni ni in gre tudi on v jamo, do ožine, se eno uro trudi ožino premagati, pa ne gre in gre ven in čaka na soncu sojamarja, da se vrne in si reče, če že pod zemljo ne morem, bom pa bazen nabavil. In ga je. Sem danes skočil do njegove plaže, da vidim novo pridobitev in še sreča, da nisem kopalk s sabo vzel, ker dr. Krevs gre po logičnih korakih, je začel z bolj majhnim bazenčkom. Saj je sicer vseeno, tudi mene na morju takoj opazijo, ko v krogu plavam, ampak on je res začel z bolj majhnim. Pa še dobro, ker se človek najraje uči iz lastnih napak in je dobro začeti z majhnim. Je napolnil majhen bazenček torej in potem na robu bazena opazil, da je na veliko napisano, da mora stati na ravni površini, celo narisano je bilo in v štirinajstih jezikih napisano in si je rekel, da če pa tako težijo, bo pa zravnal. Seveda me je zanimalo, kako je zravnal tla pod polnim bazenom in je prostodušno pojasnil, da z lahkoto, ker itak ni bil poln. Da je vodo pač odlil, da itak je trava žejna. Potem je zravnal tla in na novo napolnil zadevico in se zdaj hladi. Pa sem bil kar vesel, da se ni hladil, ko sem bil pri njemu, ker bi me zihr noter povabil k sebi, pa plavati se ne da in bi samo sedela tam in debatirala in bi se morda komu zdelo morda čudno. Kaj pa vem. Meni je bilo simpatično pravzaprav, še posebej, ko se je malce s termometrom račko poigraval, ker je kazala 33 stopinj, ampak tako vroča voda je bila samo na vrhu, jo je potem potopil in obtežil, da bo videl, kako hladna voda je 30 cm nižje, na tleh. Samo nisem čakal na to informacijo, mi je bilo vroče in sem odpeketal v svojega … Adijo je pa samo na hitro zamomljal, ker ga je račka hecala, ni hotela ostati na dnu in sta se potem malo kregala, sem slišal na poti do avta …

Aja, pa na bazenu je tudi narisano, da se bombico ne sme skakati, ampak to je pa rekel, da bo poskusil, da naj se jebejo Kitajci!

Pred vročino se je najbolje v jamo skriti, pravijo, in se tega kar držim, domača opravila pa malce trpijo potem. No, ne čisto zares, a zagotovo bi lahko recimo vsaj grelec pri bazenu izklopil, saj je voda čisto dovolj topla tudi brez njega. OK, če bi bilo samo na gumb pritisniti, bi naredil, tako moram pa neke cevi premontirati in kaj si ga jaz vem in potem grelec greje. Kljub peklenski vročini. In ker greje in je voda topla, kaj topla, vroča, so se pojavile alge. In sta samo dve opciji – vodo izčrpati in novo natočiti ali pa jo posesati skozi filter. Kar je zamudno opravilo. A sem se kljub temu odločil za to drugo, bolj komplicirano in daljšo varianto, verjetno predvsem zato, ker je bilo vroče in je v vodi brazdati itak lušno. Ja, in je in ni. No, v bistvu je, kakopak, ampak ker je trajalo skoraj uro in pol in še nisem končal, se je pojavila težava. Ne, ni me zeblo, na mehur je pritisnilo. Sem zadevo ignoriral, saj sem možak, mar ne, a ko ne gre, ne gre. Je že kar bolelo, jaz sem pa še vedno v vodi čepel in sesal in razmišljal, ali naj se kar v bazen ali kaj, a ker je moj, se seveda nisem in sem splezal ven in je že gorelo, da sem mislil kar pri leski na vrtu odtočiti, a mi je bilo zaradi sosedov, ki bi znali videti, malce nerodno, zato sem kar takšen popolnoma moker stekel v hišo in proti stranišču. No, res sem tekel, a previdno, ker je voda tekla z mene in je drselo! Priletim v kopalnico, tam pa predraga mi soproga neko občutljivo zadevo pere na roke, ker ni za v pralni stroj. Sem že kar z vrat vpil, da je nuja, da gori in da naj se odstrani, ker drugače bo katastrofa in je bogica uslužna ven skočila, kakor da res gori in ko sem mašinco iskal in jo proti školjki v zadnji mikrosekundi usmerjal, sem za hip celo pomislil, da bi jo moral, predrago mi soprogo, morda celo opozoriti na mokra in spolzka tla, a je že zaropotalo. Kaj dosti nisem mogel pomagati, ker sem bil naslednjih pet minut prikovan na istem mestu, lahko sem le vpil, naj malo bolj pazi za božjo voljo, če vidi, da so tla mokra in spolzka! Sem šel potem do konca bazen posesati in alg očistiti, potem se mi je pa še Lenart pridružil, da se malo ohladi. Sem mu ponosno kazal modrice, ki sem si jih prislužil v Čaganki, a je mali nesramnež zamahnil z roko, da ima mamica hujše in da ona zmaga. Itak da se mi je malo zafržmagalo in sem jo poklical, da primerjava. Koleno je bilo sicer res rdeče in je počasi otekalo, ko je tako neprevidno bežala iz kopalnice in sem že hotel reči, da moje modrice zmagajo, ko je potem pokazala še modrico na boku, ki si jo je prislužila v Čaganki, ko sem jo jaz dol spuščal in sem moral priznati poraz. Jaz imam res veliko modric in udarnin, ampak ena njena premaga vse moje. Kaj čmo, pravi možaki moramo tudi poraz priznati. Sem jo za nagrado potem peljal na sladoled …