Avtor: šini

Robert ima nov hobi. Nabavil je tavelko spominsko kartico za telefon in zdaj snema vse odprave. Mislim, zakurblam Ladkota, on zakurbla video. In prilima telefon na vetrobransko steklo in se vozikamo. Ko se ustavimo, pritisne pavzo. Zadnjič je posnel tudi oblačenje za v jamo, je telefonček nesel malo bolj stran, da je zajel celotno območje, po 15 minutah pa potem človek pozabi, da se zadeva snema in se postavi pred telefon in izprazni mehur … Jebajga, če bi se človek spomnil, da se snema, bi curek morebiti usmeril po napravici in ji malce zmočil elektronsko črevesje!

Kaj počne s temi posnetki? Nič, včasih si pred spanjem zarola kakšen road movie, ki mu pomaga zaspati. Vsaj tako pravi. Sem poskusil tudi sam, a meni ne dela. Ok, snemam že, je prav adrenalinsko, ker ima Ladko trd volan ko miljonmater in ga z eno roko sukati, z drugo pa snemati ni mačja šala, kaj drugega pa ne. Ja, gledati eno uro tega muvija je zanimivo kot gledati hitrostno tekmovanje v štrikanju. Ampak tistem brez vzorcev, samo leva in desna zanka! Ves čas čakaš, kaj se bo zgodilo, pa nič. A bo kakšna srna skočila na pot, bodo zleteli s ceste?! Kadarkoli srečamo kakšno zverino, ne snemamo, ko snemamo, ni nič! No, prilagam en filmček, ki sem ga iz 43 minut skrajšal na 4 minute, da boste videli, o čem govorim (pa še Avsenike sem podložil, da bo vsaj nekaj zanimivega!), je pa res, da je to približno tako zanimivo kakor branje telefonskega imenika. Veliko nastopajočih, ogromno suspenza, ampak za boga milega se nič ne zgodi! 🙂

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=F0yE7e25qgY[/youtube]

Pa malo manj pogosto bom od zdaj naprej objavljal, ker mi več nihče ne verjame, da sploh kaj še delam, celo direktor gre najprej na moj brlog pogledat, zakaj nisem naredil domače naloge! Da niti ne govorimo o Robertovih radovidenih, ki nama je ena od njih zadnjič predlagala, da naj se v jami gola fotkava! Si morete misliti!? Zaboga, kam gre ta svet …

Ja, ni bilo dovolj samo sankanje, sva z Robertom udarila še eno jamico. Takšno, nočno. Saj zunaj je bilo -16 stopinj, a kaj bi to, Ladko greje, da se plastika not topi. Pa rine tudi in čeprav cesta v gozdu ni bila splužena, sva z lahkoto vozila. Tu in tam ustavila, da sva preverila, kakšna žival je čez cesto tekla, enkrat sem pa celo izstopil, ker so bili sledovi v nedotaknjenem snegu prav medvedu podobni. Ogromni. Sem nekajkrat potrobil, da bi morebitno zverino, če bi se v bližini nahajala, splašil, potem pa izstopil in bolj detajlno pogledal. A je bil sredi ničesar očitno človek. Na, vraga, je Roberta prav zmrazilo, prav ustrašil se je. Kaj pa, če pride?! I, kaj, saj sva jamarja, ne?!

No, sneg je povzročil tudi dezorientacijo, da sva jamo komaj našla in sva se skoraj 13 minut vozila gor in dol na relaciji, dolgi par sto metrov, a ko sva jo našla, sva mimogrede šmrcnila v podzemlje. Je bilo topleje … Več o dogajanju tam dol pa v kratkem filmčku, a pazite, če ga gledate v prisotnosti sodelavcev ali šefa ali otrok, naj zvočniki ne bodo preveč naglas! 🙂

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=ZWzituF0ym0[/youtube]

Kakor v vsaki normalni družini družinski člani poskušajo preživeti kvaliteten čas skupaj, tako to poskušamo tudi v moji osnovni družinski celici. Mati skuhajo kosilo (ate medtem počasi vstanejo iz postelje na prvo kavico) in se vržejo na likanje, ate pa pokličejo prijatelja Roberta, popokajo ostanek moškega dela družine, vsi skupaj sedejo v Ladkota in pičijo proti Rogu. Kjer je dovolj snega, ki ga nesramni cestarji še niso splužili! Potem zaprežemo sani za rusko offroad mašino in športni del nedeljskega popoldneva se lahko začne … Saj važno je, da smo skupaj in da smo na zraku, kajne, pa čeprav izpušni plini šibajo direkt v gobček?! Pa mati so tudi dokaj hitro polikali in so si privoščili samostojen petnajstminutni sprehod po mestu, tko da smo bili vsi zelo zadovoljni … No, moški del malo bolj, ker smo lep družinski športni nedeljski popoldan zaključili pri Gzimiju na povsem sveže pečenem sirovem bureku! Ja, life is good sometimes! 🙂

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=rNFu-IgNkrw[/youtube]

Je prišel Robertov mail z mojo fotko. Torej naj bo pokončna. Ne vem, kaj naj si mislim o fotki, mislim obrtniško pa to, a motiv je u k***u. Objavljam jo, da nisem brez veze stal na snegu in zmrzoval. Saj par minut je ok, ne čutiš nič, potem pa ugrizne in ne spusti! 🙂

Da pa edina težava ni bila gol na sneg iti, dokazuje tudi prijateljev SMS, ki me je dosegel dan prej in sem se zategadelj tresel vso noč:  Pol se bos sleku jutr dopoldne, ne, da te enkrat prtisnem!? 🙂

Pred časom me je za Mladino fotografiral Borut Peterlin za svojo rubriko Striptiz. Možak poskuša z eno fotko pokazati in razložiti vse o portretirancu in vedno naredi kaj povsem odfukanega. Mene je postavil z mojim tovornjačkom na neko gradbišče, s kupom knjig in lopato. Delavec v kulturi, torej. Neposredni proizvajalec knjig pa to … Kakor koli, spomnim se samo hudičevega mraza in spomnim se, da smo se tresli zaradi varnostnikov, ker smo se na neko gradbišče pripeljali kar brez dovoljenja! Saj smo ga želeli dobiti, smo vprašali, a nam niso dovolili … 🙂 Ampak takšen Borut pač je. Za fotko vse!

Zakaj pišem o tem? Ker je že nekaj časa grozil, da mi bo prinesel fotko, ki je (med drugimi) visela na razstavi v Londonu in pred dnevi me je res poklical, se za sekundo oglasil in mi jo prinesel. Jaz pa sem poklical Roberta in me je fotkal s Peterlinovo fotko. Moja preljuba soproga pa je fotkala Roberta, kako fotka mene s Peterlinovo fotko in se neizmerno zabavala …

Kakor koli, ker gre za striptiz rubriko, se je za fotko spodobilo sleči. Pa še snežiti je začelo in mraz je pritisnil … Najprej sem se bal, da bo morala biti Borutova fotka postavljena pokonci, da vse vitalne dele zakrije, a je bil mraz in se je zadeva nekam v trebuh skrila, tko da ni bilo težav. Edina težava, ki se je pokazala kasneje, pa je, da starega strica nagega ni ravno lepo gledati. Zato sem spodaj nalimal samo izbor fotk, pa še za te se opravičujem, če so komu apetit vzele! 🙁

Ja, kaj je iz tega nastalo, pa morda jutri, ko se Robert vrne z mnogo bolj prijetnega in estetskega opravila, odšel je namreč fotkat mlado punco. Ki bo (čeprav je ne poznam) zagotovo veliko veliko bolj prijetna za ogled! 🙂

se ni dogajalo danes, razen dela, dela, dela. Ok, saj vsi delamo, jasno, ampak vmes je pa luštno v kakšno jamo skočit ali pa z Ladkotom v akcijo, ne?! Da se malo glava prelufta … V soboto bo menda sneg na hard in se bo živalo Ladko izkazalo, v nedeljo pa glooooboka glooooboka in veeeeeliiiikaaa jama, Štirnica imenovana, če ne bo šlo kaj pozlu.

Dobro, bil sem na čikcu pri Robertu, sta končno zrihtala plinsko etažno centralno. Saj kaj dosti ni bilo za zrihtati, le mojstra je bilo potrebno poklicati, da je malo poservisiral denarnico in se s Krstotom cimrčkom že grejeta. Zdaj bo šele veselica, ko bo prvi račun prišel. Ker dokler ne pride, mislita, da je toplota zastonj in če jima je prevroče, enostavno odpreta okno …

Zakaj je tako dolgo trajalo? Ker je bil za poklicati mojstra zadolžen Krsto, ki se mu toplo žvižga, Robert pa tudi ima v sebi nekaj srbskega inata. Sem bil prepričan, da bosta pozimi oba zmrzovala. Krsto zato, ker se bo vedno šele ponoči, ko bo domov v hlad prišel, spomnil, da bi moral poklicati mojstra, Robert bo zmrzoval pa samo zato, da bo cimru pokazal, da mora biti malo bolj resen. Sem mu stokrat povedal, da njegov cimrček pride domov samo spat in da zebe pravzaprav samo njega, a se ga kaj dosti prijelo ni. Dobro, očitno je Krsto enkrat prišel domov malo bolj zgodaj in je poklical, čeprav moram resnici na ljubo povedati tudi, da je ene tri dni poskušal najprej sam usposobiti peč. Pa ni šlo. Na srečo, ker če bi šlo, bi brali čez kakšen mesec, da je v tem in tem bloku razneslo pol etaže iz neznanega razloga!

Brez veze sem se razpisal. Nič se ni dogajalo, razen čikca pri Robertu, je blo pa tako vroče, da sva v samih gatah sedela na njegovi postelji pri odprtem oknu! A to se bo spremenilo, ko bo prvi račun za plin prišel, ampak o tem kdaj drugič …