Avtor: šini

December je pri nas čas razpisov, milijon tekstov je potrebno pripraviti, delam, da mi možganski švic iz ušes teče, kar posledično pomeni tudi zanemarjanje prijateljev. Robert je itak ves čas v nekakšni emocionalni paniki, a se ga lahko odpravi po gtalku, Klemi je pa bolj zahteven, je še mlajši. Danes je bil užaljen kakor prodana nevesta, ko je prišel do mene in ga nisem povabil noter na kavo! Nisem hotel zgubiti toka misli, ki mi pomaga pri delu, zato je samo vzel Ladkota in s Sukijem pičil na Gorjance in se po smučišču spustil s kolesom. Menda sta preživela, ne vem, zaradi mene sta lahko tudi samo klobase pekla nekje v gozdu in potem lagala, kakšna carja da sta.

A kakor koli, da se jima oddolžim za zanemarjanje (in ker sem ob pol desetih zvečer po celem dnevu RES potreboval sprostitev!), sem predlagal sankanje v Rogu. In so bili vsi za. Robert je bil celo tako navdušen, da je čelado že pri meni na glavo dal in jo potem, ko smo še en hitr kofe v Patriotu spili, pozabil sneti, a kaj bi to. Pozabil jo je sneti tudi med vožnjo in v Dolenjskih Toplicah smo imeli res srečo, da je policist zaustavil vozilo pred nami. Se mu je videlo, ko smo se peljali mimo, da mu je bilo zelo zelo hudo, ker ni snel raje nas v Ladkotu. A kaj bi to, mi smo se malce oddahnili, potem nasmejali, potem pa sprli, če sploh imamo obvezno opremo. Jaz sem trdil, da je nimamo (razen čelad, gamaš, sank in kondoma z okusom po jagodah, čeprav ne vem, kaj bi Robert v moški družbi z njim lahko počel!), Klemi pa, da jo imamo. A preverili nismo, ker smo kmalu prišli do snega in smo zapregli. Z Robertom na sanke, Suki za kamero, Klemi za volanom. In ko sta ta dva modela odgovorna, se zagotovo nekaj neodgovornega zgodi. Sem itak vedel vnaprej a sem samo upal, da ko naju bosta prevrnila, naju bosta ne preveč na hard. Račun brez krčmarja Klemija, a jebiga … Ni preveč bolelo!

Po kakšnih dveh urah sva bila povsem primrznjena in smo se odločili končati in odpeljati proti domu, a to je lažje reči kot storiti. Smo se debelo izgubili in ven prišli na popolnoma drugem koncu Dolenjske, nekje pri Semiču, a je bilo vsaj to ok, da je bila ura že tako pozna (oziroma zgodnja), da so policisti nekje na toplem počivali in odgovora na vprašanje, ali imamo obvezno opremo, še vedno nimamo …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=HNWSCA9Khqo[/youtube]

OK, sneg je prišel, čeprav ne na debelo in čeprav ne v nižine, a do Gorjancev itak ni daleč. In smo se malo odpeljali gume sprobat (po markiranih oz legalnih poteh, da me ne bo kdo zamenjal s softiči z očkovimi dragimi džipi, ki nažigajo po travnikih in smučiščih!). Nič posebnega, če mi ob polnoči ne bi že tako po trebuhu krulilo, da smo se napotili do našega najlubšega prodajalca junkfooda, ki je imel, jasno, že zaprto, saj smo na njegova vrata potrkali malo pred eno zjutraj. A je odprl in nam postregel z bureki, plačati pa mi kot stalni stranki ni bilo potrebno. Jebemu, evo, zdaj je uradno, novo leto bova kot najboljša prijatelja preživela skupaj!

A ker sem že pri besedi, moram povedati še zgodbico o mojem prijateljčku R. (Robert namreč hoče biti v tem primeru anonimen, kar je povsem razumljivo, zatorej striktno upoštevam njegovo željo!), ki ga je včeraj obiskala sodelavka iz Zavoda za gozdove (ali pa je imela samo oblečeno njegovo bundo, ne vem!) in ji je, ker mene ni bilo, kot edino adrenalinsko zadevo lahko ponudil nočno kopanje v Klevevžu. Dobra izbira, sem mu brez težav priznal, a kaj, ko sta tja prišedši naletela na možaka, ki se je tudi odpravljal na nočno osvežitev. Pa še rahlo okajen je bil. No, menda je bil okajen kar krepko, kaj bi tajili. R. (ste opazili to mojo zmožnost diskretnosti in upoštevanja prijateljeve želje!?) in prijateljica sta ga prehitela na poti do bazenčka, ker sta imela naglavne lučke, striček je pa ni imel. Je pa imel plastično vrečko z brisačo in kopalkami. Ki mu pa ni kaj dosti pomagala, ko je oblečen padel v vodo. Padel je pa zato, ker sta mu hotela pomagati in sta mu svetila direkt v oči in je strička zmedlo … No, sta mu hotela pomagati, pa ni želel, je kar malo zaplaval in užival, zato sta se za nekaj časa malce odmaknila, da ga ne bi motila. Ko sta se po kakšnih desetih minutah vrnila, ga ni bilo več, je pa bila njegova obleka in čevlji. In spodnjice. Me prav zanima, kaj je napletel soprogi oziroma, še bolj me zanima, kako bi pogledal prvi policist, ki bi ga zaustavil?!

Najprej Gogino, jasno. V petek. Zmagovalec je Klemi, ki kakor vsi veliki možaki svoj šnicel zmaže za šankom. Zakaj bi sedel kot softič za mizo, kulturno, z ostalimi povabljenci, če je pa predsednik, ne?!

Danes pa še jamarsko silvestrovanje. No, žal le silvestrovanje jamarjev. Nismo šli v nobeno jamo. Z Ladkotom smo pičili po hosti v Gabrje, ko je bil za volanom Suki, je zadevo tako zapeljal, da se niti dihati nismo upali, da se ne bi prevrnili na bok in potem naprej. Sem previdno previdno izstopil, da bi morebiti lahko vozilce pridržal, ko bo poskušal popraviti zadevo, a je pamet srečala vsaj Klemija in Kacota, ki sta tudi pospešeno izstopila in še mene potem nagnala iz nevarne zone. Sukiju smo se pa potem smejali, ko je zadevo reševal s trdno stisnjeno ritko. Jo je rešil, jasno. Potem smo na hitro pojedli in imeli malce daljše potopisno predavanje o ameriških nacionalnih parkih, vmes sem skočil za šank, kjer je bilo par jagrov, ki so ravno ustrelili par divjih prascev (so imeli fotke v telefonih v dokaz, jasno!), zmagovalec je bil jager tedna, ki je uplenil največjo prasico s takšno piško (so pokazali z roko), da je en drug jager že mislil, da so ustrelili prasico med porodom, ker je s prstom zmeril, da je bila “odprta” za dva prsta, pa so potem ugotovili, da je mojster jager, ki je uplenil največjo prasico, s svojo mašinco zmeril temperaturo mrtve živali (samo za informacijo – 37,4 stopinje!) potem smo se pa še malo smejali in podobne razdirali (no, moje jamarske niso bile tako zanimive, jasno!), potem sem se pa počasi vrnil na naše jamarsko silvestrovanje, kjer sem na srečo ujel še zadnji dve uri predavanja, potem smo pa še par besed rekli o jamah in kako bomo enkrat spet hodili po podzemlju (mislim, tudi drugi, ne samo nas ene par!), potem smo pa odšli domov …

In bo zdaj menda za eno leto mir s temi praznovanji, da bomo lahko delali in denar služili, no, pa malo se vmes tudi še zabavali …

Evo, zaradi kamna, ki mi je priletel na čelado (pod njo pa sem imel glavo, jasno!), so mi tapravi jamarji kar krepko prali glavo in brali levite, da moram biti bolj varen in pozoren in vse, kar je seveda prav in pravilno. A sem bil vseeno vesel, ko mi pa Miha ni nič kaj preveč očital, le spraševal me je, kam voda odteka, da ima Pihalnik še verjetno nadaljevanje itd itd in sem se mu ves vesel zahvalil, da mi pa tistega kamna ni še on naprej in nazaj metal. In je bil pošten, ko je zapisal: Kaj naj rečem glede kamna, si polnoleten in imaš toliko izkušenj (slabih) , da ti vsi ostali člani kluba ne sežejo do kolen  ;-).

Evo, vsi me že poznajo, kaj naj rečem. In ne vem, ali naj mi bo nerodno ali naj bom ponosen?! In ko se ne morem odločiti, sem potem kar oboje, vsakega po malo … Pa šele eno leto sem jamar, bemtivraga, kaj šele bo! 🙂

Torej, tistih sedem bralcev mojega bloga, nikar ne odjadrajte na druge bookmarkse, ko boste začeli brati, da sem se spet odpravil v jamo, ker tokrat je bilo POVSEM drugače. Res! Z Robertom sva se zvečer sicer res spet odpravila v Veliko Vratnico, a tokrat je bilo vse drugače. Prisežem. Šla sva bolj pozno, ker je bil včerajšnji Robertov dan naporna noč in je šel po kosilu malce lepotnega spanca ujet, jaz sem pa kot oče samohranilec za deco doma skrbel, dokler se okoli sedmih zvečer ni vrnila preljuba mi soproga. In zdaj del, ki je POVSEM drugačen od mojih drugih zapisov: s sabo nisva vzela klobas, ampak ražnjiče! No, evo, sem rekel, da bo povsem nekaj drugega?!

Edini problem je bil, da so ražnjiči ostali še od poletja, ko smo jih cel kup vrgli v zmrzovalnik in jih potem vmes večkrat hoteli za kakšno malico ali kosilo speči, a kaj, ko se je zadeva sprijela v eno veliko in nerazdružno kepo. Iz katere je le tu in tam kukala kakšna našpičena palčka. A ker sem rekel, da klobas nekaj časa ne bom več jedel in ker se mi v trgovino ni ljubilo, sem tisto brezoblično kepo mesa in lesa vzel iz zmrzovalne skrinje in jo postavil na kuhinjski pult. Po krajšem razmisleku sem se odločil za enostaven pristop – nož in leseno kladivo za zrezke. Sem tolkel in poskušal, nekajkrat sem celo toliko zabil nož v meso, da bi ga lahko uporabil kot vzvod, a je bilo rezilo pretanko in bi ga zlomil. In sem še tolkel in tolkel, dokler leseni bat kladiva ni odletel v tri p.m. in mi je v roki ostal samo ročaj. Sem skočil v garažo po kladivo in nekajkrat udaril po nožu, vmes je ropot jasno v kuhinjo prignal vse moje tri sinove. Se bojim, da ni najboljše, da se učijo od najboljšega, torej od mene, ker bodo potem ko odrastejo, tudi sami takšni carji kot sem sam, a naganjati jih nisem hotel. Pa še nekoga sem potreboval, da je tisto kepo zmrznjenega mesa držal, saj se mi je ves čas izmikala, kot bi bila živa. Otroci so uživali, ko sem zlomil taščin najboljši nož, so se tudi par novih besed naučili. In naučili so se tudi, da se taščine najljubše stvari ne vrže v smetnjak pod koritom za organske odpadke ali v smetnjak na terasi za druge odpadke, pa ne zaradi ekologije temveč zato, ker bi ga lahko opazila tašča. Takšne stvari morajo zatorej romati direktno ven v zabojnik za smeti!

Na tej stopnji sem bil že jezen, zato sem skočil v garažo po dleto. Ki je bilo sicer umazano (ne vem, kaj sem nazadnje tolkel z dletom, a me zaradi jeze ni čisto zares zanimalo!), a sem ga samo malo s krpo obrisal in začel nabijati. Otroci so še bolj uživali, ko je kladivo odneslo z ročaja nekam v tri p.m., je v kuhinjo vstopila tudi moja soproga. Z novo frizuro, ker ima jutri silvestrovanje, a je nisem opazil, se je pa tudi ona naučila par novih besed, ker si je drznila pripomniti, da se to dogaja zato, ker kupujem poceni robo. A tako!? sem vzrojil in najstarejšega Maksa poslal v garažo po macolo. Ki pa ni bila poceni, zakaj sem jo kupil, sem pa že pozabil!

Monika seveda ni vprašala, kaj počnem in zakaj potrebujem meso, je pa otroke poslala v bolj varno razdaljo, ko sem tisto ledeno pizdarijo končno raztolkel. OK, sem enkrat udaril tudi po ploščicah, ampak klinc jih gleda, smo jih položili že pred sedmimi leti in jih bomo itak enkrat morali zamenjati!

Vmes je končno priletel še Robert, da sva v Ladkota zmetala jamarsko opremo in sva pičila nekam v mirnopeško hosto. Pa v jamo dvakrat gor in dol in je bilo na izi in prijetno, opremila in razopremila sva vsak svojo smer. Vreme je bilo lepo, dokler seveda nisva zakurila ognja, potem se je pa uscalo. Itak, saj drugače sploh biti ne more, ne?! A se nisva dala, sva naredila kup žerjavice, potem pa rešetko za peko prekrila z alu folijo in nanjo nametala tiste z dletom odkrušene koščke in pekla. Robert je pripomnil, da zadeva zgleda kakor živa, pa še prav je imel. Za klobase takoj veš, kdaj so pečene, ker jih praktično lahko poješ surove in jih samo malo pocmariš, da švicnejo, s to novo hrano sva imela pa same težave.

Nisva sploh vedela, kako izgledajo dobro in zdravo pečeni ražnjiči in sva manjše koščke kar sproti pikala, ko je pa začelo še bolj deževati, sva pojedla tudi večje koščke, ki pa mogoče niso bili najbolje pripravljeni. A lakota je le lakota, so nama kar teknili, le ene parkrat sem imel občutek, da žvečim napol zažgano radirko, drugače je bilo pa ok.

Nekaj čez polnoč, ko sva se vračala proti domu, sva se pa vseeno soglasno odločila, da gredo naslednjič z nama spet klobase …

Danes sem bil osamljen. Nobene neumnosti, nobene akcije … Vsi utrujeni ali brezvoljni, kaj pa vem. OK, Klemi je edini imel opravičilo, udeležil se je nekakšnega sestanka, hoče očistiti Slovenijo v enem dnevu. Kar mi je malo hecno, res, človek v enem letu ne more očistiti in pospraviti svojega stanovanja, pa bo očistil Slovenijo v enem dnevu?! Saj res, da nimamo glih neko veliko državo, a tudi on ne živi v vili s petnajstimi sobami! Zatorej nekako ne verjamem v projekt, če je on poleg, žal. Ko smo mu nazadnje kidali, smo dvakrat s prikolico na smetišče peljali, vmes pruh dobili, pa še trikrat smo se v gostilni ustavili. In če se mu pridruži še Krsto, potem je projekt definitivno obsojen na propad. Slovenija bo crknila, sem prepričan! 🙂

Evo, vem, da bom zdaj par dni pil kavo s kakšnim pljunkom noter ali pa jo bom pil sam, ker bosta igrala užaljeni nevesti, a sem si moral olajšati dušo! A bi lahko še kkšno neumnost ušpičili, prosim lepo, preden začnemo Slovenijo pucat?!